Raziskave, ki jih izvajajo hrvaški znanstveniki z Instituta Ruđer Bošković in Instituta za oceanografijo in ribištvo v Splitu, temeljijo na številnih zgodovinskih in novejših meritvah različnih institucij in programov, objavljene pa so bile v znanstveni reviji Limnology & Oceanography Letters. Avtorji članka so priznani strokovnjaki s področja oceanografije in ekologije morja.

"Sredozemlje kot morje, ki sega globoko v kopno, občuti globalne podnebne spremembe hitreje kot druga podobna območja na svetu. Zato temperatura in slanost Sredozemlja naraščata, podnebne projekcije pa - ob nadaljnjem dvigu temperature zraka - napovedujejo zmanjšanje padavin in rečnih dotokov," je za Morski.hr razložil dr. Ivica Vilibić.

V članku je z uporabo razpoložljivih meritev natančno dokumentiran vpliv teh procesov na lastnosti visoko goste vode, ki se običajno tvori v zimskih mesecih v severnem Jadranu in ki je v zadnjih petnajstih letih postala bistveno toplejša in bolj slana.

Ta voda, ki prinaša kisik in s tem omogoča življenje v globokih plasteh Jadrana, se potopi tudi na dno Južnojadranske kotline, kjer so v zadnjem desetletju zaznali večkratno močnejše poraste temperature in slanosti v primerjavi s preteklimi obdobji oziroma od začetka 20. stoletja, odkar na tem območju obstajajo meritve. Intenzivnost teh sprememb  večkrat presega intenzivnost sprememb v Sredozemlju, zato bodo imele pomemben vpliv na živi svet globokega Jadrana, opozarja Vilibić.

V raziskavi je med drugim navedeno, da je južni Jadran v zadnjem desetletju blizu dna doživel nepredstavljivo segrevanje (0,8 °C) in povečanje slanosti (0,2), proces pa se s časom še pospešuje in spreminja trende gostote.

Dotok precej bolj slane vode je zmanjšal slojevitost in spremenil lastnosti goste vode na njenem izvoru v severnem Jadranu. To najmanj petkratno pospeševanje regionalnih podnebnih projekcij ob visokih emisijah bi lahko imelo številne posledice za biogeokemijo Jadrana in žive organizme, tudi na trende sprememb morske gladine in druge posledice.