Ribištvo brez vizije: med odškodninami, poznanstvi in zamujenimi priložnostmi.



Ribištvo se v zadnjih letih pogosto predstavlja kot ena izmed prioritet državne politike. A po mnenju številnih poznavalcev razmer gre pri tem manj za celostno reševanje panoge in bolj za selektivno podporo posameznikom oziroma interesnim krogom. Kritiki opozarjajo, da so bile številne odločitve sprejete v korist ozko povezanih skupin, med katerimi se pogosto omenja tudi vpliv določenih družinskih in prijateljskih vezi.



Če je prihodnost ribištva omejena zgolj na izplačevanje odškodnin, brez resnih razvojnih projektov in dolgoročne vizije, potem to nikakor ne more biti trajnostna rešitev. Ribištvo je sicer tradicionalen in danes deficitaren poklic, vendar ni edini. V Sloveniji obstaja vrsta drugih tradicionalnih dejavnosti, ki so prav tako na robu preživetja, pa zanje ni posebnih subvencij, brezplačnih privezov, plačanih prispevkov ali povratnih sredstev.



Posebno vprašanje se odpira pri odškodninah, povezanih z nerešenim mejnim vprašanjem s Hrvaško. Po navedbah nekaterih ribičev polovica registriranih ribičev sploh nikoli ni lovila v spornih območjih. Težko si je predstavljati, da bi ribiči iz Kopra ali Izole redno lovili ribe na tako oddaljenih lokacijah, kjer je tudi po ocenah lokalnih ribičev ribji stalež že dolgo izjemno slab. Kritiki zato menijo, da gre pri tem za neučinkovit in vprašljiv sistem, ki ga država podpira predvsem zaradi politične všečnosti teme.



Ob tem je zaskrbljujoče, da v zadnjih treh desetletjih ni bil izveden niti en resen projekt za oživitev morskega habitata, ki bi naslovil temeljni problem – slab ulov in izčrpane ribje populacije. Namesto vlaganj v okolje in naravne danosti se po očitkih evropska sredstva pogosto delijo na podlagi poznanstev. Kupujejo se drage barke, ki niso opravile niti ene delovne ure, po izteku obveznega obdobja pa se jih preprosto proda naprej.



Posebno pozornost bi si po mnenju kritikov zaslužil prvi razpis v Izoli, kjer je manjša skupina ribičev pridobivala sredstva za delovne barke, plovila za prevoz potnikov, kajake in celo promocijske projekte. Odprta ostajajo vprašanja o sestavi komisije, kriterijih dodeljevanja in tem, kje je danes končala kupljena oprema, med drugim tudi oprema tako imenovane ribiške osmice.



Kot primer neučinkovite porabe sredstev se omenja tudi projekt v Kopru, kjer je bila kupljena barka za pobiranje odpadnih ribiških mrež iz morja, vendar po dostopnih informacijah ni bila pobrana niti ena sama mreža. Plovilo naj bi danes zgolj čakalo na prodajo.



Namesto takšnih projektov bi bilo po mnenju stroke in dela ribičev nujno razmišljati v smeri ustvarjanja območij, kjer bi se ribe lahko nemoteno razmnoževale. Ureditev dejanskih morskih rezervatov z ustreznimi fizičnimi ovirami bi lahko omejila prekomerno plenjenje, ki se danes izvaja z vlečnimi mrežami in drugimi intenzivnimi metodami.



Celotna slika ribiške politike tako pri mnogih pušča vtis sistema brez prave vizije, kjer se problemi rešujejo navidezno, odgovornost pa se prelaga. Kritiki opozarjajo, da brez transparentnosti, nadzora in dolgoročnega razmišljanja ribištvo ostaja zgolj še ena zamujena priložnost – tako za ljudi kot za ribe in morje.