Katja Kokot je doktorica veterinarske medicine in političarka, ki je na volitvah leta 2026 kot kandidatka stranke Resni.ca postala poslanka državnega zbora iz mariborskega okraja. Živi na samooskrbni kmetiji v Dupleku, specializirana je za farmakovigilanco in regulativo zdravil, javnosti pa je znana tudi kot velika ljubiteljica živali. Kmalu po izvolitvi je prevzela vodenje poslanske skupine Resni.ca in postala ena najbolj prepoznavnih novih poslancev. V zadnjih tednih je odmeval tudi kazenska ovadba proti Filipu Dobraniću iz inštituta Danes je nov dan ter pozivi k preverjanju financiranja nevladnih organizacij, ki jih vidi kot politično aktivistične. Sama poudarja, da mora politika služiti ljudem, ne pa elitam in interesnim omrežjem.

Kot veterinarko, kmetovalko in zagovornico samooskrbe – kaj vas je vodilo od prakse z živalmi in dela na kmetiji do aktivne politike v stranki Resni.ca?

Vedno večji davčni in zakonodajni primež države in vedno manj svobode - tiste, ki daje voljo do ustvarjanja in dela.

V zadnjem času ste aktivno povezali predstavnike različnih kmetijskih združenj za skupen pogovor z politiki. Kaj so po vašem mnenju največje aktualne težave slovenskih kmetov in kako bi jih lahko hitro naslovili na ravni države?

Preveliko davčno breme, preveč birokracije, slepo sledenje zelenim agendam iz Bruslja in najpomembnejše, da se odločitve o kmetijstvu sprejema brez kmeta. To je popolnoma nesprejemljivo.

Kot strokovnjakinja za veterino ste imeli izkušnje z ambulanto in zavetiščem za živali. Kako te izkušnje oblikujejo vaš pogled na kmetijsko politiko, dobrobit živali in samooskrbo v Sloveniji?

Menim, da bi moral vsak, ki oblikuje politiko iz tega področja, najprej imeti praktične izkušnje z delom na tem področju. Vse ostalo je samo neka fiktivna predstava, ki nima stika z realnostjo. In tako sprejete rešitve so slabe … Ne samo, da imam ustrezno znanje, imam veliko izkušenj in širok krog znancev in prijateljev, ki mi lahko pomagajo osvetliti probleme in rešitve iz prakse.

V javnosti ste zelo kritični do določenih nevladnih organizacij, nedavno pa ste vložili kazensko ovadbo zoper Filipa Dobranića iz Inštituta Danes je nov dan zaradi poimenskega targetiranja poslancev. Kje po vašem mnenju poteka meja med legitimno kritiko oblasti in nedopustnim pritiskom ali spodbujanjem sovraštva?

Menim, da naša družba potrebuje nevladne organizacije in da je določenim nujno potrebno povečati financiranje (gasilci, humanitarna in invalidska združenja …). Po drugi strani pa moramo najti način, da s pravilnim imenom poimenujemo podaljške določenih političnih strank, ki se skrivajo pod različnimi imeni inštitutov, zavodov ipd. Če se kdo želi ukvarjati s politiko, naj se včlani v politično stranko, aktivno sodeluje v njenih organih ter kandidira na volitvah. Vsi ostali obvodni načini delovanja in financiranja z namenom oblikovanja javnega mnenja so nesprejemljivi. Nobena človekova pravica ni neomejena. Konča se tam, kjer se začne človekova pravica drugega.

Trdite, da se nekateri skrivajo za NVO, da lažje črpajo javni denar in oblikujejo javno mnenje. Katere konkretne probleme vidite pri financiranju nevladnih organizacij in kakšne sistemske spremembe predlagate (transparentnost, poročanje, omejitve)?

Vse zgoraj našteto.

Katere vrste NVO so po vašem mnenju koristne in potrebne (npr. humanitarne, gasilske, kmetijske), katere pa bi morale delovati izključno na zasebnih donacijah? Kako ločiti eno od druge?

Koristne so vse, ki dejansko služijo ljudem, politične agitacije, skrite za nevladnimi inštitucijami, pa so nesprejemljive. Potrebno bo sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo razkrivala takšno delovanje in postavila ustrezne omejitve.

Kritiki vas obtožujejo napada na civilno družbo in svobodo govora. Kako odgovarjate? Kaj je po vašem mnenju pravi odnos med izvoljeno politično oblastjo in civilno družbo v demokratični državi?

Ti, ki me tega obtožujejo, niso civilna družba. Gre za zelo dobro plačane politične agitatorje. Civilna družba je gospa Marija, ki živi z minimalno pokojnino in ne razume, čemu trošimo milijone za te organizacije, medtem ko gasilci po domovih zbirajo prostovoljne prispevke za svoje delovanje. Nobena človekova pravica ni neomejena. Konča se tam, kjer se začne pravica drugega - v tem konkretnem primeru moja pravica do dostojanstva, dobrega imena ter varnega opravljanja funkcije poslanca.

Sami ste omenjali pritiske, grožnje in targetiranje. Prejeli ste grozilno pismo. Kako to vpliva na vaše delo kot poslanke in vodje poslanske skupine?

Jemlje mi čas, ki bi ga drugače lahko porabila za pripravo zakonodaje, ki bi koristila ljudem. Tako direktno škodi ljudem.

Kako se vaša kritika NVO in poudarek na kmetijstvu/samooskrbi povezujeta s širšim programom Resni.ca (npr. boj proti korupciji, davčna politika, stanovanjska vprašanja)?

V celoti.

Kaj sporočate volivcem, ki vas podpirajo zaradi vašega pristopa "brez dlake na jeziku" in tistim, ki vas kritizirajo? Kakšno Slovenijo si vi osebno želite videti v naslednjih nekaj letih?

V predvolilni kampanji je na mojih letakih pisalo z velikimi črkami: "JAZ NE BOM VEČ TIHO!" Držim svojo besedo. V naslednjih letih si želim, da presežemo delitve na leve in desne in da začnemo skupaj delati za dobro Slovenije.