Spomini iz otroštva so pogosto nepopolni, megleni in polni vrzeli. Toda pri tistih, ki so odraščali ob toksičnih starših, so nekateri spomini lahko popolnoma izbrisani ali potisnjeni globoko v podzavest. Ne gre nujno za hude travme, temveč za ponavljajoče se drobne dogodke, ki so sčasoma oblikovali njihov občutek lastne vrednosti ter način, kako danes dojemajo sebe, druge in odnose. Če so bili starši čustveno oddaljeni, pretirano kritični, nepredvidljivi ali hladni, se je otrok naučil skrivati svoja čustva in prilagajati vedenje, da bi ohranil mir in bil sprejet. Takšno okolje pa pogosto povzroči, da kot odrasli ne pomnimo pomembnih občutkov iz otroštva, predvsem tistih, ki so povezani z ljubeznijo, varnostjo in nežnostjo. Po mnenju strokovnjakov obstajajo štiri glavne stvari, ki se jih ljudje pogosto ne spomnijo iz otroštva, če so odraščali v toksični družini.
ŠTIRI STVARI, KI SE JIH NE SPOMNIMO IZ OTROŠTVA: Če smo imeli toksične starše
Trendi
1. Občutek brezskrbnosti
Otroci, ki so odraščali ob toksičnih starših, se redko spominjajo trenutkov pristne igre, smeha in lahkotnosti. Namesto občutka varnosti in topline je bilo njihovo otroštvo prežeto s previdnostjo in strahom, da bodo naredili nekaj narobe. Že zelo zgodaj so se naučili vnaprej premisliti vsako besedo in dejanje, da bi se izognili kazni, kritiki ali jezi staršev. Zaradi tega jim je kasneje v življenju težje uživati v preprostih trenutkih, sprostiti se in biti spontani, piše na spletni strani telegrafi.com.
2. Občutek čustvene varnosti
Strokovnjaki za duševno zdravje pojasnjujejo, da otroci, ki odraščajo v toksičnih družinah, redko začutijo, da so brezpogojno ljubljeni. Namesto topline, sprejetosti in razumevanja so pogosto doživljali ljubezen prepleteno s krivdo, nadzorom ali molkom. Kot odrasli se zato težko povežejo s svojimi čustvi, saj nikoli niso spoznali, da je varno čutiti in izraziti bolečino, jezo ali žalost.
3. Občutek, da so dovolj dobri
Veliko odraslih, ki so odraščali ob toksičnih starših, se ne spomni trenutka, ko so se počutili resnično sprejete takšne, kot so. Namesto pohval in spodbud so pogosto prejemali kritike, primerjave z drugimi ali občutek, da nikoli niso dovolj. Tako so se naučili, da morajo ljubezen in priznanje zaslužiti, kar jih spremlja tudi v odrasli dobi. V odnosih zato pogosto iščejo potrditev svoje vrednosti in se težko sprostijo v občutku, da so dovolj že takšni, kot so.
4. Izkušnja nežnosti in podpore
Strokovnjaki opozarjajo, da ljudje, ki so odraščali ob čustveno hladnih ali neempatičnih starših, pogosto nimajo spominov na nežne geste – objem, tolažbo ali prijazno besedo. Namesto tega se spominjajo napetosti, distance in občutka, da morajo biti vedno močni. Pomanjkanje teh drobnih, a pomembnih izkušenj pusti močan pečat tudi v odrasli dobi. Ljudje, ki v otroštvu niso občutili topline in nežnosti, pogosto ne znajo pokazati ljubezni drugače, kot so jo sami doživeli – zadržano, z razdaljo ali pogojno. Ker nikoli niso bili ljubljeni na nežen in sprejemajoč način, tega tudi sami težko ponudijo drugim.