Mojca Lavrenčič na tekmovanju La Maestra, ki je potekalo konec februarja v Parizu. Foto: Pauline Ballet

Lavrenčičeva je bila sprva na čakalni listi in naj sploh ne bi nastopila med 16 izbranimi dirigentkami. Nato pa je Kubanka odpovedala in dobila je priložnost, ki jo je okronala z zmago na eni najbolj pomembnih platform za mlade dirigentke na začetku mednarodne kariere. Tekmovanje, kot je La Maestra, odpira vrata. Slovenija je zelo majhna in možnosti tukaj so omejene, še posebej, če ni nikogar, ki bi ti pomagal odpirati vrata in priti do pravih priložnosti, je ob zmagi dejala Lavrenčičeva.

V prvem delu finala je nastopila z orkestrom Paris Mozart Orchestro, izvedla je noviteto Diane Soh z naslovom Au dil du geste pri prvi stavek Beethovnove sedme simfonije. V drugem delu finalnega tekmovanja je dirigirala orkestru Orchestres de Paris, izvedla je balet Petruška Igorja Stravinskega in Ravelov La Valse. V finale so se poleg Lavrenčičeve uvrstile še tri tekmovalke. Drugo mesto je osvojila Kitajka Jiajing Lai, tretja je bila Francozinja Alize Lehon in Američanka Molly Turner.

Glavna nagrada in še pet priznanj

Lavrenčičeva je bila rojena na Dunaju, v Ljubljani je študirala orkestrsko dirigiranje, nato se je šolala v švicarskem Baslu, na Schola Cantorum Basiliensis. Po diplomi je dirigirala v mariborski in ljubljanski operi, nastopila je s skoraj vsemi slovenskimi profesionalnimi orkestri. Leta 2023 je debitirala v tujini, v gledališču Teatro Massimo v Palermu, z baletno predstavo Adamovega Gusarja.

Zmaga v Parizu ji je prinesla 20.000 evrov nagrade, osvojila pa je še priznanja Prix du Comité des Orchestres Internationaux (mednarodnih orkestrskih združenj), Prix du Comité ECHO (organizacije ECHO – European Concert Hall Organisation), Prix des musiciens de l’Orchestre de Paris (glasbenikov Orchestre de Paris), Prix du Comité ARTE (medijske platforme ARTE) in Prix du Comité des Salles et Orchestres Français (odbora francoskih koncertnih dvoran in orkestrov).

Nastop na tekmovanju je rezultat vsega, kar si do takrat že počel

Na vprašanje, ali jo je zmaga v Parizu 'izstrelila med zvezde', Lavrenčičeva pravi, da tega ne bi tako bombastično poimenovala. "Tudi Herkules (Disneyjeva verzija) se je moral večkrat izkazati, preden je na nebu zasvetil kot zvezdna konstelacija. Bolj se vidim kot cvetni popek, ki se je odprl. Cvetove običajno vsi občudujemo, a niso še plodovi. In čas cvetenja je zelo občutljiv. Sedaj me vsi gledajo – ali bom uspela s svojim delom v nadaljnje obdržati sloves, ki sem si ga pridobila na tekmovanju? Vsekakor je ta uspeh s prstom pokazal name, a to ni garancija za življenjski uspeh. Pred mano je dolga pot, ki ne bo nujno vedno zvezdnata," je prepričana 33-letnica.

Na vprašanje, koliko je potrebno za takšno tekmovanje garati in koliko je potrebno vložiti, Lavrenčičeva pravi, da "nastop na tekmovanju ni rezultat le dela nekaj mesecev (v mojem primeru zaradi danih okoliščin le enega meseca), temveč je rezultat vsega tega, kar si do danega trenutka že počel. Poleg tega pa tudi vseh življenjskih izkušenj, preizkušenj, spoznanj. Prvi vložek, ki ga je za tako tekmovanje najprej potrebno investirati, je prijava, ki zajema življenjepis, motivacijsko pismo, priporočila in izbrane videoposnetke, iz katerih komisija razbere, ali je nekdo primeren in zanimiv kandidat za tekmovanje."

"Že tukaj tiči kar nekaj ur dela, a vseeno v primerjavi s študijem in priprave partitur le majhen delež. Ne gre se le za obrtniško obvladovanje glasbene tvarine, temveč tudi za poglobitev v interpretacijo. Slednje vzame največ časa in na koncu naredi tudi največjo razliko, še posebej, ko sodeluješ s tako vrhunskimi orkestri, kot smo smele me v Parizu. Po mojem mnenju mora interpretacija nagovoriti, prenesti skladateljevo sporočilo, zaživeti. Do izraza mora priti tisto, kar presega sam notni zapis," razlaga.

Nekako je treba opozoriti nase

Tekmovanj osebno ne mara. "Ne le, da si zelo izpostavljen (v primeru La Maestre je vse visokokakovostno snemano, predvajano in dolgo na spletu ostane dosegljivo), temveč si pod pritiskom, da se moraš izkazati. Žal je udejstvovanje na takih dogodkih pomembno, še posebej za nekoga, kot sem jaz, ki prihajam iz tako majhne države, kjer me vsi poznajo. Če nimaš za seboj vplivnega mentorja, ki bi ti pomagal do angažmajev, ali če nisi študiral na šoli, kjer ti že med študijem omogočajo kontakte s profesionalnimi orkestri, moraš nekako opozoriti nase. Tekmovanja nudijo to priložnost – ne le, da pokažeš, kako dirigiraš, temveč tudi kako z glasbeniki delaš," pravi Lavrenčičeva in dodaja:

"Še zdaleč nisem človek, ki bi iskal slavo. Vsa nepotrebna pozornost in slavospev sta mi odveč. Preprosto želim opravljati poklic, za katerega sem se izobraževala ter izpolniti poklicanost, s katero sem na tem svetu."

La Maestra je eno redkih tekmovanj, ki udeleženkam organizira in financira bivanje, pa tudi prispeva za stroške potovanja. "To bi bilo sicer zelo drago. Za njimi stoji veliko sponzorjev, ki tako 'razvajanje' omogočijo," pojasnjuje. Poslanstvo La Maestre je med drugim tudi to, da dirigentkam pomagajo na poti k prepoznavnosti in orkestre opozorijo nanje, opisuje slovenska zmagovalka. Direktorji imajo tako možnost v živo spoznati kandidatke, ki jih utegnejo nagovoriti in zanimati za sodelovanja z njihovimi orkestri. "Po tekmovanju sem smela osebno spoznati nekaj ljudi in v preteklem tednu sem dobila že nekaj povabil za dirigiranje v prihajajoči sezoni."

Lavrenčičeva je sicer polovično zaposlena kot cerkvena glasbenica v Švici. Vse dirigentske projekte v zadnjih dveh letih opravlja po pogodbi. "Moje dosedanje delovanje je bilo res precej orientirano na domovino: veliko produkcij z SNG Opera in balet Ljubljana, kjer sem začela sodelovati že v času študija; v zadnjih dveh sezonah sem smela dirigirati dve premieri v SNG Maribor, v preteklosti sem veliko sodelovala s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter Slovensko filharmonijo. S slednjo predvsem za šolske in družinske koncerte."

Od Palerma do Sevilje

"Zelo ljubo" je Lavrenčičevi sodelovanje s Teatrom Massimo v Palermu na Siciliji, kamor se v kratkem vrača. "Z njimi bom sedaj pri baletni produkciji sodelovala že četrtič in hvaležna sem, da se smem tja vračati, saj so prvi, ki so mi dali priložnost sodelovati kot dirigentki v tujini. Tako s plesalci kot z orkestrom in vodstvom se lepo razumemo in počutim se, kot bi se vračala v neke vrste 'glasbeni dom', čeprav Palermo kot mesto ni kraj, kjer bi si predstavljala živeti."

"Zelo posebno je bilo tudi sodelovanje z Opera de Paris, kjer sem smela dirigirati Defile na otvoritvi baletne sezone 2024/2025 ter z Teatro de la Maestranza v Sevilji, kjer sem en mesec asistirala pri operni produkciji Alcina, pod dirigentskim vodstvom profesorja Andree Marcona. Projektno sodelovanje z orkestri tako s simfoničnim kot baletnim/opernim programom postaja čedalje bolj moja realnost in tudi način služenja kruha," še pravi. V skladateljske vode je ne vleče.

"Za to se res ne čutim poklicana in nimam invencije, ki je potrebna za komponiranje. Do skladateljev imam veliko spoštovanje in občudovanje. Kot interpret rada vstopam v njihove svetove, spoznavam njihove govorice in poskušam razumeti njihov um in duha. Pustim se očarati njihovi fantaziji, iznajdljivosti, pripovedi in izpovedi. Kadar poznaš tako bogat glasbeni repertoar in njegove mojstrovine, postaneš še bolj ponižen pred glasbenim ustvarjanjem," pravi o tovrstni umetnosti ustvarjanja. Kot zaključuje Lavrenčičeva, se v tujini dobro znajde, "a dom ostane vedno dom. Vem, kje so moje korenine in zato lahko tudi krošnja seže daleč."