V zadnjih letih se je število znanstvenih raziskav, ki preučujejo morebitno povezavo med tetovažami, rakom in drugimi zdravstvenimi tveganji, občutno povečalo. Rezultati nekaterih večjih populacijskih raziskav in kemijskih analiz črnil kažejo signale, ki zahtevajo dodatno pozornost.

Ena najbolj odmevnih raziskav je bila maja 2024 objavljena v reviji eClinicalMedicine, ugledne izdajateljice medicinskih in znanstvenih revij The Lancet. Švedska raziskovalna skupina z Univerze v Lundu je izvedla populacijsko študijo primerov in kontrol. Raziskovalci so iz registra identificirali skoraj 12.000 ljudi, starih od 20 do 60 let, pri katerih je bil med letoma 2007 in 2017 diagnosticiran maligni limfom, nato pa so podatke o izpostavljenosti tetovažam primerjali med bolniki in kontrolno skupino.

Ugotovili so, da je bila izpostavljenost tetovažam povezana z 21 odstotkov višjim tveganjem za maligni limfom. Zanimiv je bil tudi časovni vzorec. Najvišje tveganje so zaznali pri ljudeh, pri katerih je od prve tetovaže minilo manj kot dve leti. Pozneje se je zmanjšalo, po enajstih ali več letih pa se je ponovno povečalo.

Med posameznimi vrstami bolezni so raziskovalci zaznali povezave predvsem pri difuznem velikoceličnem B-celičnem limfomu in folikularnem limfomu. Avtorji so pri interpretaciji rezultatov ostali previdni in opozorili na potrebo po več epidemioloških raziskavah, da bi ugotovili vzročnost. Poznejše raziskave so vprašanje še razširile.

Danska raziskava dvojčkov, objavljena leta 2025 v BMC Public Health, je nakazala, da bi lahko bila pomembna tudi velikost tetovaže. Pri osebah z večjimi tetovažami so raziskovalci zaznali višje ocenjeno tveganje za limfom in nekatere kožne rake. Tudi švedska raziskava o melanomu, objavljena leta 2025 v European Journal of Epidemiology, je poročala o povečanem tveganju za kožni melanom pri tetoviranih ljudeh tudi po upoštevanju nekaterih drugih dejavnikov tveganja.

Pigment ne ostane samo v koži

Eden od razlogov, zaradi katerih znanstveniki preučujejo zdravstvena tveganja tetoviranja, je vedenje pigmentov v telesu. Delci tetovažnega črnila se ne zadržijo izključno na mestu tetovaže. Del pigmenta lahko prevzamejo imunske celice, delci pa lahko po limfnem sistemu dosežejo tudi regionalne bezgavke.

Raziskovalce zato zanima, kaj pomeni desetletja dolga prisotnost pigmentov in njihovih razgradnih produktov v organizmu. Med možnimi mehanizmi preučujejo kronično vnetje, oksidativni stres in dolgotrajno aktivacijo imunskega sistema. Gre za procese, ki imajo pomembno vlogo pri številnih boleznih in lahko v določenih okoliščinah sodelujejo tudi pri nastanku raka. Pomemben del vprašanja predstavljajo kemijske analize tetovažnih črnil. Raziskave kažejo, da lahko nekatera črnila vsebujejo potencialno rakotvorne, mutagene, alergene ali drugače strupene snovi, njihova sestava pa se lahko med proizvajalci in posameznimi izdelki precej razlikuje.

Posebno pozornost vzbujajo policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH), ki se lahko pojavljajo predvsem v nekaterih črnih črnilih. Med njimi je benzopiren, ki ga Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC) uvršča med snovi, za katere obstajajo zadostni dokazi o rakotvornosti pri ljudeh. Drugo skupino predstavljajo primarni aromatski amini, ki so lahko povezani z nekaterimi pigmenti oziroma nastanejo pri njihovi razgradnji. Nekatere od teh spojin imajo rakotvorne ali mutagene lastnosti, zato evropska zakonodaja njihovo uporabo v tetovažnih črnilih omejuje.

Analize so v posameznih izdelkih odkrivale tudi nikelj, krom, arzen, kadmij, svinec, baker, kobalt in antimon. Prisotnost kovine sama po sebi sicer še ne pomeni, da bo povzročila bolezen, saj je pomembna tudi njena kemijska oblika, koncentracija in dejanska izpostavljenost, vendar lahko nekatere kovine povzročajo alergijske reakcije ali imajo pri dovolj veliki izpostavljenosti druge toksične učinke.

Težavo predstavljajo tudi sestavine, ki niso vedno skladne z deklaracijo izdelka. Analize komercialnih črnil so pokazale razlike med navedenimi in dejansko ugotovljenimi sestavinami. To dodatno otežuje dolgoročno ocenjevanje njihove varnosti. V Evropski uniji sicer od leta 2022 veljajo omejitve, ki določajo mejne vrednosti za številne nevarne kemikalije v črnilih za tetoviranje in trajno ličenje. Toda oznaka skladnosti še ne pomeni, da je mogoče popolnoma izključiti vsa dolgoročna tveganja.

Kaj se s črnilom dogaja skozi desetletja?

Pri tetovaži pigment v telesu ostane zelo dolgo. Ne gre za snov, ki jo nanesemo na kožo in jo čez nekaj ur speremo, temveč za material, ki je vnesen neposredno v kožo in lahko tam ostane desetletja. Pigmenti se lahko sčasoma kemično spreminjajo. Na njih lahko vplivajo ultravijolično sevanje, presnovni procesi in pri odstranjevanju tetovaž tudi laserska svetloba. Pri razgradnji nekaterih pigmentov lahko nastanejo nove spojine, zato raziskovalci opozarjajo, da pri ocenjevanju varnosti ni dovolj poznati samo prvotne sestave črnila, temveč tudi njegove dolgoročne razgradne produkte.

Poseben problem je, da so bili nekateri pigmenti razviti predvsem za industrijske namene, na primer za barve, plastiko ali tekstil. Snov, ki je primerna kot industrijski pigment, ni nujno samodejno primerna za desetletja dolgo prisotnost v človeškem tkivu.

Rak ni edino tveganje

Morebitna povezava z rakom je najbolj grozeča, vendar ni edino zdravstveno tveganje, ki ga raziskovalci povezujejo s tetovažami. Dobro dokumentirane so alergijske in vnetne reakcije, pri katerih so posebej problematični rdeči pigmenti.

Pojavijo se lahko granulomi oziroma majhna področja kroničnega vnetja, opisane so sarkoidozi podobne reakcije in psevdolimfomi, tetoviranje pa lahko pri dovzetnih ljudeh sproži pojav nekaterih kožnih bolezni na mestu poškodbe kože. Reakcije niso nujno omejene na prve dni ali tedne po tetoviranju. Nekateri zapleti se lahko pojavijo mesece ali celo leta pozneje, kar je eden od razlogov, da je dolgoročno varnost tetovaž težje preučevati.

Čeprav sedanje epidemiološke raziskave ugotavljajo povezave oziroma povečanja relativnega tveganja, ne omogočajo trditve, da tetovaže dokazano povzročajo raka. Vendar pa upravičujejo nadaljnje preučevanje tako zdravstvenih tveganj kot škodljivosti posameznih črnil. Znanost ima torej dovolj razlogov, da vprašanja ne ignorira. Tetovaža je namreč trajna odločitev, z njo pa v telo ne vnesemo samo podobe, temveč tudi kemične snovi, ki lahko v njem ostanejo desetletja. Prav zato bodo za dokončnejši odgovor potrebne dolgoročne raziskave, ki bodo ljudi spremljale več desetletij in omogočile natančnejšo oceno dejanskega tveganja.