"Sem super, vsak dan je bolje. Treniram že dolgo, začel sem nedolgo po operaciji. Le prve tri dni sem bil v postelji, potem pa sem takoj začel z manjšimi vajami. Sedaj sem skoraj na koncu procesa rehabilitacije in čez dva tedna bom šel že na morje, kar komaj čakam," je v pogovoru za dejal 24-letni Vodišek.

Vodišek si je konec lanskega leta na treningu v domačem Kopru obnovil poškodbo desnega kolena. Poškodbo je sicer prvič staknil že pred svetovnim in evropskim prvenstvom leta 2022, ko je prišlo do strgane sprednje in zadnje križne vezi, obenem pa še do poškodb meniskusa in ligamentov. Na obeh prvenstvih je nastopil in postal svetovni ter evropski prvak.

"Zadnji dve leti sem stiskal zobe. Po eni strani v strahu, da slučajno ne zamudim olimpijske priložnosti, in po drugi strani v želji po uresničitvi sanj in medalji na OI. Bil sem pri zdravnikih, ki so mi povedali, da lahko malo počakam, da pa bom moral po OI na operacijo."

Tedaj je to odločitev pospremil kot normalen del svoje kariere. "Kar je treba, ni težko. A je bilo po OI zame težje sprejeti to dejstvo. 'Joj, kaj bo po zdaj?', sem si rekel, ko me je dohitela nujnost, da moram na operacijo."

Niso pa bili vsi zdravniki mnenja, da lahko počaka in gre na operacijo po OI. "Zahvalim se lahko Bogdanu Ambrožiču za operacijo in vse nasvete, ki mi jih je dal. On je bil tisti, ki mi je ob poškodbi leta 2022 rekel, da lahko operacija počaka in izpeljem olimpijski program po načrtih. Če ne bi bilo njega, verjetno ne bi bilo moje srebrne medalje, ker bi šel zelo verjetno prej 'pod nož'."

Operacijo je imel novembra lani in potem se je njegovo življenje povsem spremenilo. "Komaj čakam, zelo zelo sanjam to morje. Vidim ga sicer vsak dan, zato je mogoče še težje čakati na prve treninge s kajtom. Pogrešam morje, svobodo, adrenalin. Pogrešam tudi tekmovanja in vse, kar sodi zraven."

Malo strahu je bilo prisotnega ob mislih, kako se bo vse skupaj odvijalo po operaciji. Zelo mu je pomagala njegova boljša polovica Nika Hilj. Bivšo rokometašico, ki končuje fakulteto v Kopru in dela v očetovem podjetju, je spoznal na tekmi Janje Garnbret in potem sta postala par.

"Res velika hvala moji punci Niki. Tudi v času po operaciji sem živel pri njej. Začetek je bil težak, niti juhe si ne moreš prinesti na mizo. Prva dva meseca je fizioterapevtka Jana Obad hodila k meni. A najhuje je bilo prve dni po operaciji, brez Nike ne bi šlo."

Težave je imel že z osnovnimi stvarmi: "Tuširanje, stranišče, tudi tega nisem mogel sam. Nika je morala držati operirano nogo, da sem sploh šel iz postelje. Prvi teden sploh nisem šel iz sobe, razen na tuširanje in na stranišče."

Tedne po operaciji je označil kot moreče. "Kot da bi tekli meseci. Počasi je šel čas. Potem se je odprlo kar naenkrat, po dveh, treh tednih je šlo lažje naprej."

Sprva je hodil s berglami. "Prva res velika sprememba je bila, ko sem lahko šel v avto po dveh mesecih. Prej sem bil povsem odvisen od drugih. Najhujše je sprejeti, da mora nekdo vse, kar je nameraval narediti zase, prekiniti, da te lahko vozi in skrbi zate."

Njegova prva pot z avtom po operaciji je bila do družinskega hotela v Kopru. "Lahko sem delal le na recepciji, sedel na stolu in oddajal sobe in izdajal račune. Potem sem šel še v bar v Kopru, da sem se dobil s kolegi. To je bilo prvič, da nisem šel le v naš hotel. Prijatelji so se delali norca iz mene, da sem invalid."

Pravi, da je še vedno invalid. "To bom, dokler ne morem na morje. Zato v ZDA na predolimpijski tekmi na bom šel na polno. Le zato, da testiram prizorišče naslednjih bojev za olimpijske medalje."

Že nekaj časa ni več omejen zaradi težav s kolenom. "Mišice pa moram še izgraditi do konca, da ne bi spet prišlo do poškodbe. Manjše so obremenitve in več je ponovitev vaj. Poslušati moram svoje telo. Prej tega nisem počel, sedaj pa to moram. A kot sem že rekel, kar je nujno, ni težko."

Ko je bilo težko v času rehabilitacije, ga je motiviralo samo delo. "To pa zato, ker sem vedel, da bo, če se ustavim, vse, kar sem doslej naredil v športu, 'brez veze'. Toda tudi dosežki so bili lepa motivacija, še večja pa podpora, ki sem jo imel. Dobro me je sprejela okolica, imel sem občutek, da je celotna Slovenija z mano in to je bila velika motivacija."

Koleno ga je med lanskimi OI bolelo, a je zdaj "kot dan in noč", priznava. "A ker sem se moral povsem ustaviti in teden dni živeti zgolj v eni sobi, je nastala težava. Moral sem se na novo zagnati, kot da bi 'resetiral' računalnik. Sprijaznil sem se s tem in grem naprej."

Bil pa je že na tekmovanju, kot gledalec aprila na Palmi. "To mi je vlilo še dodatno motivacijo, da se vrnem na vodo. Videl se, kako to pogrešam."

Po predolimpijski regati v Los Angelesu ga čaka SP. "Za SP pa je že cilj, da pridem med prvo deseterico. To je realen načrt, naslednja stopnja pa je boj za stopničke. Vsak dan imam boljši občutek, a si še ne zastavljam dolgoročnih ciljev."

Kajtanje je bil najhitrejši šport lanskih OI v Parizu, padci v tem športu pa niso redkost. "Ko pri hitrostih tudi do 70 km/h padeš, je včasih občutek, kot da pristaneš na betonu. A se ne bojim, vem, da znam padati. Bojazni in strahu pri meni ni in tega tudi prej nisem imel. Če bi bilo drugače, tega ne bi mogel početi," je pogovor sklenil Vodišek.