Nedolgo nazaj smo na Regionalu pisali o cenovni anomaliji v zvezi s prodajo Piranske soli, na katero so nas opozorili naši bralci. Medtem ko slovenski kupci za 500-gramsko pakiranje doma plačajo več kot šest evrov, lahko le streljaj stran, čez mejo v Italiji, kupijo isti izdelek za manj kot tri evre. Ista sol postane – dobesedno kilometer od meje – bistveno cenejša kot v Sloveniji, kjer je bila pridelana. V podjetju Soline so nam takrat v zvezi s tem pojasnili, da sami ne določajo končnih cen izdelkov, odgovornost pa so pripisali 'nelojalnim praksam' nekaterih italijanskih trgovcev.

Po objavi novice smo v uredništvo prejeli informacije o tem, da naj bi bila razlika med ceno, ki jo družba Soline izplača solinarjem za pridelano sol, in končno tržno ceno izjemno visoka. In sicer naj bi posamezni solinar za tono jedilne soli prejel le 35 evrov, za industrijsko pa komaj 15 evrov. Medtem naj bi bila tržna cena za jedilno sol tudi do 2.000 evrov na tono. Očitki gredo še dlje – kakovost soli naj bi ocenjevali kar sami, kar naj bi omogočalo, da se jedilna sol lahko brez težav preklasificira v cenejšo industrijsko. Teža naj bi se včasih določala 'na oko', brez certificiranih vag, letos pa naj bi Soline uvedle novo pravilo, da solinar, ki ne preseže 50 ton pridelane soli, ne prejme ničesar.

35 evrov za tono jedilne soli – in potem?

Eden izmed osrednjih očitkov je, da naj bi podjetje Soline solinarjem za jedilno sol izplačalo le 35 evrov na tono, za industrijsko sol pa celo zgolj 15 evrov, medtem ko se jedilna sol pod blagovno znamko 'Piranska sol' na trgu prodaja tudi za več kot 2.000 evrov na tono. Na vprašanje, kako je takšna razlika mogoča, direktor podjetja Soline d.o.o. Aleksander Valentin pojasnjuje, da je tržna cena rezultat številnih dejavnikov:

"Tržna cena poleg stroškov dela vključuje tudi stroške embalaže, pakiranja, transporta, skladiščenja, laboratorijskih analiz, kakovostne kontrole, distribucije ter seveda investicije v vzdrževanje infrastrukture in blagovno znamko. Sol ne gre neposredno iz polja v trgovino – za to stoji širok in kompleksen sistem, ki ga gradimo že desetletja."

Ob tem poudarja, da solinarji, ki so zaposleni pri podjetju, skozi celo leto prejemajo redno mesečno plačo in vse zakonsko določene dodatke – tudi izven sezone, ki praviloma traja od junija do avgusta. Poleg osnovne plače imajo možnost prejeti nagrado za uspešno pridelavo soli, če presežejo mejo 50 ton letno. V povprečju lahko ta nagrada znaša okoli 30 % letne bruto plače.

Direktor podjetja Soline Aleksander Valentin

Pravila igre in 50-tonski prag

Prav novo pravilo, da solinarji nagrade za uspešnost ne prejmejo, če ne presežejo 50 ton letne pridelave soli, najbolj bode v oči. Po mnenju našega vira je ta količina zelo težko dosegljiva, razmere za delo pa vse bolj negotove. 

"V lanskem letu je naš najbolj uspešen solinar pridelal 167 ton jedilne soli. Solinar začetnik pa je v svoji prvi sezoni pridelal skoraj 120 ton. Od 18 solinarjev (15 zaposlenih in trije najemniki) so štirje ostali pod mejo 50 ton. Vsem zagotavljamo strokovno podporo, opremo in urejena polja," je očitke ovrgel Valentin.

Poudaril je tudi, da gre pri 50-tonskem pragu zgolj za kriterij za izplačilo dodatne nagrade, ne pa za pogoj za osnovno plačilo, ki jo vsi zaposleni solinarji prejemajo ne glede na količino pridelka. Pogoje nagrajevanja za uspešno pridelavo soli pa so po njegovih besedah v letošnjem letu določili vodja pridelave, vodar in nadzornik pridelave, vodja nabave, glavni tehnolog in direktor družbe.

Tehtanje in ocenjevanje kakovosti – 'na oko' ali po pravilniku?

Očitek, da naj bi se sol tehtala brez certificiranih vag in ocenila 'na oko', direktor podjetja zavrača. "Pri prevzemu soli uporabljamo mednarodno priznano metodo volumenske teže, pri kateri se količina izračuna na podlagi znanega volumna transportnega sredstva in gostote soli. Metoda je standardizirana in v praksi povsem zanesljiva," je pojasnil.

Glede razvrščanja med jedilno in industrijsko soljo pa je dejal, da v podjetju deluje notranja ekipa tehnologov, ki v laboratoriju skrbi za oceno vsake šarže soli. Ta postopek je dokumentiran in sledljiv, letno pa ga preverja tudi neodvisni zunanji presojevalec – družba Bureau Veritas, ki izda certifikat ZOP za piransko sol. Kriteriji za razvrščanje so javno dostopni in določeni v državnih pravilnikih ter evropski uredbi.

Kaj pa najemniki solnih polj?

Posebno poglavje predstavljajo najemniki solnih polj – fizične osebe, ki v poletnem času samostojno upravljajo z določenim solnim poljem. Naš vir opozarja, da je njihova dejavnost postala finančno nevzdržna. Za 50 ton pridelane jedilne soli lahko zaslužijo le 1.750 evrov na sezono, kar za večtedensko fizično delo na soncu pomeni izjemno nizko plačilo.

Valentin priznava, da gre pri najemništvu predvsem za dopolnilno dejavnost, pogosto za posameznike, ki so z območjem čustveno povezani: "Najemniki prejmejo že pripravljena polja, podjetje pa jim v sezoni zagotavlja podporo. V praksi lahko pri povprečni uspešnosti solinar z enim poljem v sezoni zasluži 5.000 evrov ali več. Ob tem prejmejo tudi nadomestilo za vzdrževanje v višini 15 evrov na tono jedilne soli."

Kaj pravijo številke?

V letu 2024 je podjetje Soline pridelalo 1.557 ton soli – največ (884 ton) tradicionalne, sledi piranska (522 ton), industrijska (125 ton) in posebni produkti (26 ton). V prodajo je šlo 819 ton, največ tradicionalne (659 ton), piranske (32 ton) in industrijske (110 ton). Podrobne cene ostajajo poslovna skrivnost, a v podjetju zagotavljajo, da so podatki o količinah redno objavljeni v letnem poročilu.