VESNA PINTER STOJNIĆ: O plesu in prvinskih občutkih, ki jih ne more ustvariti razum, temveč telo (INTERVJU)

Izola

Vesno Pinter Stojnić ples spremlja že od otroštva, ko jo je mama pri petih letih vpisala v plesno skupino v Kulturnem domu Izola. Od takrat je ostal njen zvesti sopotnik in način izražanja, ki ga je skozi desetletja nadgrajevala kot plesalka, koreografinja in umetniška vodja KUD Erato. Danes svojo profesionalno pot na Občini Piran uspešno prepleta z ustvarjanjem sodobnih plesnih projektov, ki v Izoli ohranjajo prostor za gib, skupnost in umetnost. Najnovejša predstava Eterra; ogledati si jo bo mogoče v nedeljo, 9. novembra, v Kulturnem domu izola; je obenem praznovanje dvajsetletnice društva in pogled naprej – k novim oblikam izraza in sodelovanja.

Kaj je vas osebno pritegnilo k plesu – kakšna je vaša zgodba, kdaj ste naredili prve plesne korake?

Mama me je pri petih letih vpisala v plesno skupino, ki je tedaj delovala v Kulturnem domu Izola. To je bilo leta 1983. Menda čisto po naključju, a sem prepričana, da mi je bil ples usojen, saj me je vase posrkal že od prvega dne in je pomemben del mojega življenja še danes. Odkar pomnim, sem vedno rada plesala. Nisem bila poseben talent v smislu fizičnih predispozicij, sem pa od nekdaj imela prirojen občutek za govorico telesa, gib, ritem, predvsem pa veliko strasti do plesa in vsega, kar ga obdaja.

Ste umetniška vodja KUD Erato, hkrati pa vodja odnosov z javnostmi na Občini Piran. Kako usklajujete delo v občinski upravi s svojim plesnim angažmajem? Kako se, če sploh, ti dve področji prepletata?

To je nekaj, na kar sem posebej ponosna. Iskreno, vse moje službe do zdaj so bile zahtevne, z ne ravno klasičnim urnikom. Mislim, da je v teh časih prava umetnost upravljati s časom. Včasih je težko, a človek zmore zelo veliko, če uživa trdno podporo v družinskem krogu. In kar najbolj šteje, da ima voljo in strast.

Velikokrat sem bila tik pred tem, da se predam. Da si priznam, da ne zmorem več, da bom zaključila s plesom. A vsakič znova sem v sebi odkrila neko novo energijo, ki me je potisnila naprej. Še sama ne vem, kako sem na tej poti številnih padcev, vedno znova pobrala in nadaljevala. Občutek imam, kot da me vodi neka tiha, nevidna sila, ki v meni prižge iskrico moči, ko vse drugo ugasne.

Mislim, da se ta moja ustvarjalna in neomajna plat zelo dobro odraža tudi pri delu, saj zelo rada sodelujem pri organizaciji dogodkov, ki jih tu in tam začinim s svojo umetniško vizijo. Rada imam tudi protokolarne dogodke, zame je to "show time", ko se prižgejo luči in mora vse potekati natančno, kot dogovorjeno, prava koreografija v mojih očeh. Kjerkoli je potreben ustvarjalni proces, se hitro znajdem. Disciplina pa mi daje moč, da ne popustim, ko je najtežje.

Kaj svetujete tistim, ki se bojijo, da nimajo "plesnega talenta" – je ples rezerviran za izbrane ali je za vse?

V našem društvu je vedno veljalo eno pravilo: vrata so odprta vsem! Ni pogojev, ni treba imeti blesteče tehnike, plesne šole ali izkušenj, dolgih in visokih nog, vse, kar moraš imeti, je volja in ljubezen do gibanja, plesa, ustvarjanja, raziskovanja. Velikokrat se je izkazalo, da so najdlje vztrajali prav tisti, ki niso imeli plesne podlage, temveč le občutek za plesno izražanje in uživanje v plesu.

Česa vas je ples naučil?

Sodobni ples je tudi način izražanja. Še preden spregovorimo, komuniciramo s telesom in mimiko. Jaz bi ga uvedla že v vrtcih, saj otroci velikokrat ne znajo z besedami izraziti svojih občutkov, medtem ko to lahko storijo skozi ples. Nerada vidim, da jih že zelo majhne omejujejo s strogimi tehnikami. Pravil bodo imeli kasneje v življenju še preveč. Sodobni ples oziroma svobodni ples je prosto gibanje, ki je lahko za vsakogar terapevtsko. Tako je bilo tudi zame vsa ta leta. Vsak trening je bil moj balzam, ventil, skozi katerega sem spustila skrbi, žalost, jezo ali veselje. 

Z leti sem vse bolj spoznavala, da skozi ples pomagam sebi in drugim, še posebej, ko me je doletela huda izgorelost. Takrat sem bila primorana umiriti žogo in odprl se mi je nov svet. Raziskovala sem gibanje, ki bi me napajalo in ne izčrpavalo. Tako je nastala nova verzija, ki sem jo poimenovala plesna joga MDM.

Kako bi predstavili dejavnost društva Erato tistim, ki ga še ne poznajo? Kaj je vaša glavna misija?

V našem društvu smo članice in člani, stari med 20 in 50 let, ki se dokaj redno dobivamo dvakrat tedensko. V prvem delu vadbe imamo približno uro ogrevanja z vajami iz različnih modernih, sodobnih in tudi klasičnih baletnih tehnik. Čeprav sodobni ples dopušča veliko svobode, sem prepričana, da morajo imeti tudi sodobni plesalci močno tehnično podlago za boljšo kontrolo in stabilnost telesa ter celotno izvedbo giba.

V drugem delu vadbe se posvečamo plesnim kombinacijam, improvizaciji in ustvarjanju koreografij. Vsako leto ustvarimo vsaj en celovečerni projekt, v katerega rada povabim tudi druge lokalne umetnike, glasbenike, profesionalne plesalce, vokaliste, producente ...

Zakaj ste se odločili za sodobni umetniški ples kot glavno usmeritev društva? Kaj vas pri tej zvrsti posebej pritegne?

Kot otrok sem se preizkusila v skoraj vseh plesnih zvrsteh in menim, da je prav tako, da preizkusiš čim več različnih plesnih izrazov. A na koncu sem se vedno najbolj našla v sodobnem plesu, prav zato, ker mi je omogočil, da sem z njim rasla in on z mano. To se lepo odraža tudi v naših predstavah.

Kako bi tistim, ki se s plesom niso podrobneje srečali, predstavili sodobni ples?

Sodobni ples je nekaj, kar moraš začutiti. Medtem ko komercialne plesne tehnike lahko spremljamo prek zaslona, ker gre v večini primerov za prostorsko dinamiko in linearno postavljanje rok in nog, pa je sodobni ples najbolje in najlepše spremljati v živo, v gledališču, kjer lahko energija izvajalca pride neposredno do tebe. Če isto predstavo gledaš prek zaslona, izgubiš velik del doživetja. Zato je za dober vtis sodobnega plesa vedno najbolje iti na ogled v živo.

Kako sodelujete z lokalno skupnostjo in kakšen je pomen vašega društva za Izolo in širše?

Dolga leta sem bila popolnoma zatopljena v svoje delo in ustvarjanje. Nikoli nismo bili zahtevni ali zahtevali več, kot smo dobili. A pred kratkim, ob jubilejni obletnici, sem se ozrla okoli sebe in ugotovila, da se od mojih prvih plesnih začetkov v našem Kulturnem domu ni veliko spremenilo. Ta prostor je kot moj drugi dom, zelo dobro poznam njegove zidove, žal pa smo na tem področju ostali precej zadaj.

Šele zdaj, ko delam na Občini Piran, bolje razumem, kako pomembno je uravnoteženo razporejati proračunska sredstva med različna področja. Menim, da bi se v Izoli dalo z manjšimi posegi narediti veliko več. Pogosto slišim, da je prav, da obstajamo in da ohranjamo prostor za sodobni ples, ne le v Izoli, temveč v vsej Istri. Kolikor mi je znano, smo edino plesno društvo sodobnega plesa v Sloveniji, v katerem plešejo izključno odrasli, starejši od 20 let.

Katere so bile vaše najpomembnejše predstave ali produkcije – katera vas je posebej zaznamovala in zakaj?

Med letoma 2004 in 2014 je Erato organiziral Plesni kampus, enega najodmevnejših plesnih seminarjev na nacionalni ravni, ki je zaznamoval generacije plesalk in plesalcev. V dveh desetletjih delovanja je društvo ustvarilo vrsto celovečernih plesnih predstav: Za zidoviOd vzhoda do vzhodaErvolucijaNeskončni momentTendenzaRojstvoWegoWegonNikoli ni bilo, nikoli ne bo, pa vendarle jeSamo še to...EraPrekatFreeqnc in najnovejšo Eterra.

Vsaka mi je pri srcu. Na primer Za zidovi me spominja na naše začetke, ko smo prvič ustvarjali svojo kreacijo in smo do potankosti razdelali, kaj vse gre lahko narobe ... Razen tega, da mi bo na generalki, večer pred premiero padel del scene na glavo, zaradi česar so me peljali na urgenco in sem domov odšla s šestimi šivi na glavi. Kljub temu sem se naslednje jutro z obvezano glavo vrnila v dvorano in odplesala premiero. Verjetno ni naključje, da sem v predstavi predstavljala pogum, Patricija samoto, Tomaž pa strah.

Vsaka predstava je odsev tistega časa in naših občutkov. Rojstvo je nastalo, ko smo mnoge postale mamice. Samo še to... je bil video, posnet v času covida, na dnu moje izgorelosti. Bil je izraz tega, kako nevarno je ponavljati "samo še tole naredim", dokler se telo nekega dne preprosto ne ustavi. Era in FreeQNC pa sta zame posebna tudi zato, ker sem z njima začela odkrivati novo sebe. To se v predstavah tudi začuti.

Kaj lahko obiskovalci pričakujejo od najnovejšega projekta, celovečerne predstave Eterra?

Eterra je naš glasen, iskren krik, sporočilo, da smo po dvajsetih letih še vedno tukaj. Da ponosno vztrajamo, ustvarjamo in rastemo naprej. Čutimo, da se je nek krog sklenil, a hkrati se odpira nov. Eterra je naš poklon umetnosti in Izoli, kraju, kjer delujemo in kjer so naše korenine. Ob meni na odru bodo še Anastsiya Pruyidze, Mimi Kete, Mitja Jurinčič, Nina Krohne in Valentina Tomažinčič. Poleg plesne prestave bo na ogled film, ki prepleta zgodbo Erata z najlepšimi kotički Izole in umetnostjo giba, plesa ter glasbe. Video producent je prav tako naš dolgoletni soustvarjalec Daniel Škerjanc.

Kako vidite razvoj društva v prihodnjih letih?

Vedno bolj sem prepričana, da mora Erato nadaljevati in vztrajati na tej poti. Mislim, da bodo ljudje v prihodnosti vedno bolj hrepeneli po stiku s samim seboj, po tistih prvinskih občutkih, ki jih ne more ustvariti razum, temveč telo. Gib, dih, dotik trenutka. To je prostor, ki ga odpira sodobni ples.

Deli novico:

Komentiraj

Za komentiranje je potrebna  Prijava  oz.  Registracija