Ko je Rusija leta 2021 začela kopičiti vojaške sile ob meji z Ukrajino, je nemška kanclerka Angela Merkel predlagala vrh EU–Rusija, da bi poskušali vplivati na Moskvo. Kallas, ki je bila takrat še premierka Estonije, je to idejo ostro zavrnila in poudarila, da Rusija po aneksiji Krima leta 2014 dosledno sledi istemu vzorcu obnašanja. Njena odločnost je bila takrat hvaljena, kasneje pa je njena neposrednost postala izziv pri diplomatskem delu.

Diplomati opozarjajo, da Kallas deluje bolj kot policajka kot diplomatka. "Dan ji se začne in konča z Rusijo," pravi eden od virov. Estonska političarka ima ugled jastreba do Rusije, kar pogosto vpliva na odnose tudi z ZDA, Indijo in Kitajsko.

Kallas ni uspela zgraditi podobnega diplomatskega kapitala kot njeni predhodniki. Ni se uspela dogovoriti o skupnem stališču EU glede izraelsko-hamasovega konflikta, v Ukrajini pa jo prekašajo Emmanuel Macron, nemški kancler Friedrich Merz, generalni sekretar NATA Mark Rutte in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Kljub temu je pod njenim vodstvom EU dosegla povečanje humanitarne pomoči za Gazo, kar je njen tiskovni predstavnik označil za diplomatski uspeh.

Kritiki Kallas očitajo preblago stališče do Izraela in neodločno vlogo v mednarodnih krizah, medtem ko njeni nastopi v odnosih do ZDA, Kitajsko in Indijo pogosto sprožajo napetosti. V Washingtonu je bil njen odnos s Trumpovo administracijo negotov, v Pekingu so njene izjave o vlogo Kitajske v 2. svetovni vojni označili kot "absurdne in neodgovorne", v New Delhiju pa so jo kritizirali zaradi preostro izraženih opozoril o trgovini z Rusijo.

Kot še piše Foreign Policy, Analitiki opozarjajo, da Kallas morda ni predvsem diplomatka, ki bi koordinirala 27 članic EU, temveč političarka, ki si prizadeva za večjo strateško samostojnost Evrope, tudi če to pomeni ostro opozarjanje na avtoritarne grožnje. Njena neposrednost in osredotočenost na Rusijo pa sproža vprašanje, koliko njen pristop dejansko koristi evropskim interesom.