Čestitke ob uspehu in nazivu prve spremljevalke Miss Universe Slovenije. Kako ste doživeli ta večer? Kaj je šlo skozi vaše misli, ko ste izvedeli, da ste bili razglašeni za prvo spremljevalko?

Hvala. Res je bil poseben večer. Seveda bi lagala, če bi rekla, da ni bilo malo razočaranja, saj si vsaka od nas želi zmage. A bolj kot to sem občutila ponos in hvaležnost – ponos na to, kako daleč sem prišla, in hvaležnost, ker sem videla, da moj trud ni bil zaman.

Zakaj ste se odločili, da sodelujete na tem tekmovanju?

Pravzaprav sem že nekaj časa nazaj rekla, da bom nehala s tekmovanji, ker sem imela občutek, da sem šla skozi vse. Ko pa sem izvedela, da bo ponovno izbor za Miss Universe, in ko so mi rekli, naj se prijavim, sem si rekla: zakaj pa ne? Vem, kaj iščejo, dobro poznam ta svet, in želela sem videti, kam me lahko moje izkušnje še pripeljejo.

Koliko obveznosti prinaša sodelovanje na takšnem tekmovanju?

Ni samo glamur, kot mogoče deluje navzven. Za sabo ima veliko priprav – fizičnih, psihičnih in časovnih. A če to delaš s srcem, se vse skupaj spremeni v lepo izkušnjo, ne le v obveznost.

Kaj ste se naučili (o sebi) skozi to izkušnjo?

Ugotovila sem, da imam res talent za učenje hoje in poziranja – nekaj, kar bi rada v prihodnosti predajala drugim dekletom. Spoznala sem tudi, da sem bolj pogumna, kot sem mislila, in da lahko kljub socialni anksioznosti stopim na oder in spregovorim.

Kako ste usklajevali ostale obveznosti in to tekmovanje? Še študirate (če ja, kaj in zakaj prav to), ste zaposleni?

Še vedno študiram oziroma sem pravkar zaključila zadnji letnik magisterija – čaka me samo še magistrska naloga. Študiram management trajnostnega razvoja. V ta študij sem prišla čisto po naključju, ker sem imela po dodiplomskem le dve možnosti, a sem se v njem res našla in me veseli. Poleg študija delam prek študentskega servisa. Vse skupaj je bil izziv, a se je dalo uskladiti – včasih sem vadila hojo in poziranje, drugič pa govorjenje ter spopadanje z nastopi pred publiko, kar v službi (seveda, ko ni bilo strank).

Koliko časa že plavate v modnih vodah in kako se je pravzaprav vaša manekenska pot začela?

Moda me spremlja že od srednje šole, saj sem obiskovala šolo za modno oblikovanje in sodelovala na šolskih revijah. Takrat sem začutila, da me to res veseli. Kar se tiče lepotnih tekmovanj, pa sem začela pri 18 letih na Miss Slovenije. Zdaj, pri skoraj 26 letih, imam že skoraj deset let izkušenj v tem svetu.

Kateri so še ostali večji uspehi v modnem svetu ali večja sodelovanja?

Največji uspeh, na katerega bom vedno ponosna, je nastop na rdeči preprogi filmskega festivala v Cannesu, kjer sem bila povabljena kot model za obleko iz tapet oblikovalca Toneta Hamlerja. Poleg tega pa vsako sodelovanje štejem kot uspeh, saj vsaka nova izkušnja širi moje znanje in samozavest.

Kaj je naslednji korak za vas kot prvo spremljevalko?

Želela bi si sodelovati pri prihodnjih izborih za Miss Universe Slovenija in pomagati, da na mednarodni oder pošljemo dekleta, ki se bodo s pomočjo mojih izkušenj lažje znašla in razumela, kaj vse tekmovanje prinaša. Seveda pa bom izkoristila tudi vse projekte in priložnosti, ki se mi bodo ponudile ob tem nazivu.

Na tovrstnih tekmovanjih se ne predstavljate samo vizualno, temveč tudi osebnostno. Katere svoje lastnosti želite izpostaviti? Kaj je, poleg zunanjega videza, na teh tekmovanjih še pomembno?

Ena mojih največjih lastnosti je, da vedno rada pomagam – ne glede na konkurenco. Ob tem bi izpostavila tudi svojo pozitivnost in iskrenost. Verjamem, da na lepotnih tekmovanjih več šteje karakter kot pa sama lepota.

Ste Koprčanka – kakšen je bil odziv domačinov in sokrajanov na vaš nov naziv?

Ni še dolgo od razglasitve, zato morda še ni prišlo do vseh, a družina, prijatelji in znanci so bili ob novici zelo veseli in ponosni.

Kakšni so vaši cilji – bodisi v modnem svetu bodisi na ostalih področjih?

Moji cilji so povezani z ustvarjanjem priložnosti zase in za druge. V modnem svetu bi rada ustanovila agencijo, kjer bi dekleta učila hojo, poziranje in eleganco, hkrati pa jih spodbujala k samozavesti in pristnosti. Čeprav to ni več moja glavna usmeritev, bi se, če bi se ponudila priložnost, z veseljem še naprej ukvarjala z manekenstvom. Poleg mode me zanima tudi trajnost, kjer želim razvijati kariero in prispevati k bolj odgovornemu in človeškemu pristopu k razvoju.