Mesec dni po tragičnem odkritju trupla 75-letnega moškega, ki je konec oktobra odšel iz Centra starejših Koper DEOS in ga niso več našli živega, se ministrstvo za solidarno prihodnost odziva na vprašanja o varnosti dementnih varovancev v domovih za ostarele. Nesrečnega starostnika so 10. novembra našli na gozdni poti pod osnovno šolo v Šmarjah pri Kopru – po več kot mesecu iskanja. Pri tem niso ugotovili okoliščin, ki bi kazale na kaznivo dejanje.

Primer 75-letnega moškega, ki je živel v DEOS Centru starejših Koper, je odprl vprašanja o sistemski zaščiti najranljivejših članov naše družbe. Moški je bil nameščen na negovalni, torej odprti oddelek, kjer stanovalci niso omejeni pri gibanju in lahko prosto odhajajo. Kljub temu da so pri njem zaznavali znake povečane begavosti in da to po neuradnih informacijah ni bil njegov prvi nenadzorovani odhod iz doma, pravne podlage za njegovo namestitev na varovani oddelek ni bilo.

Center za socialno delo Piran ga je namreč predlagal za namestitev na negovalni oddelek, ne pa na varovanega. Brez sklepa sodišča pa v Domu starejših niso smeli omejiti njegove svobode gibanja kljub očitnemu tveganju. Kot so pojasnili v DEOS Centru starejših Koper, so vseeno poskušali delovati preventivno. Z varovancem so se pogovorili, opozorili so ga, "da lahko z odhodi iz doma ogrozi sebe in lastno zdravje". Navedli so dodatne ukrepe: rednejši nadzor prisotnosti, vključevanje v dnevne aktivnosti, v nočnem času nadzor na vsako uro. "Pokojni naših priporočil žal ni upošteval," so zapisali v centru.

Ministrstvo za solidarno prihodnost: O primeru smo obveščeni in ukrepamo

Ministrstvo za solidarno prihodnost je potrdilo, da so bili o primeru obveščeni in da ukrepajo. "Na Ministrstvu za solidarno prihodnost trenutno pridobivamo podatke o odhodu stanovalca iz Centra starejših Koper DEOS. Dogodek globoko obžalujemo," so zapisali. "Trenutno smo v stiku s pristojnimi službami in v postopkih pridobivanja pojasnil in dokazil. Po tem bomo sprejeli določitev o nadaljnjih korakih, med drugim tudi o možnosti nadzora pristojnih organov, ki lahko glede na ugotovitve zavodu dodelijo ustrezne ukrepe," še pojasnjujejo.

Ministrstvo je v odgovoru na naša vprašanja tudi pojasnilo obstoječo zakonsko ureditev, ki pogosto postavlja domove starejših v težaven položaj. "Osebe z demenco imajo v institucionalnem varstvu starejših na voljo oskrbo v prilagojenih enotah za osebe z demenco ter v varovanih oddelkih. Tisti stanovalci, ki sklepa sodišča za namestitev v varovani oddelek nimajo, lahko odhajajo iz doma pod pogojem, da je to jasno opredeljeno v individualnem načrtu in oceni tveganja, s katero morajo biti seznanjeni tudi njihovi svojci oziroma skrbniki," so navedli.

Kot še poudarjajo, so varovani oddelki namenjeni le tistim osebam, katerim je sodišče "zaradi posledic kognitivnega upada, zaradi česar ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogrožajo svoje zdravje ali zdravje drugih, in ko z drugimi ukrepi ni bilo možno zagotoviti varnosti, izdalo sklep o namestitvi na varovani oddelek." Brez tega sklepa pa domovi ne smejo omejiti gibanja – tudi če gre za dementno osebo, ki se izgubi in ne najde nazaj.

Ministrstvo je v odgovoru priznalo sistemske pomanjkljivosti: "Ena ključnih ugotovitev ob vzpostavitvi Ministrstva za solidarno prihodnost je bilo tridesetletno zanemarjanje področij socialnega varstva, v tem primeru tudi pri vodenju evidenc na področju varnostnih incidentov." Kot odgovor na te pomanjkljivosti so leta 2024 uvedli ukrepe za zagotavljanje kakovosti in varnosti obravnave pri izvajalcu, "ki predstavlja podlago za spremljanje kakovosti in varnosti socialnovarstvene obravnave na nacionalni ravni."

Ministrstvo tudi vsako leto zagotavlja izobraževanja s področja obvladovanja demence. Letos so med drugim na program uvrstili tudi iskanje in reševanje oseb z demenco, "da bi v primeru izgube ali naravnih nesreč izboljšali postopke iskanja in reševanja oseb z demenco in drugimi oblikami upada kognitivnih funkcij."

Vprašanja, ki ostajajo 

Čeprav ministrstvo napoveduje nadzor in poudarja izboljšave sistema, številna vprašanja ostajajo odprta. Statistike o tem, koliko varovancev slovenskih domov letno zapusti objekt brez nadzora in se izgubi, ministrstvo očitno ne vodi – vsaj ne na način, ki bi omogočal hitro pridobitev podatkov. Prav tako ni podatkov o tem, koliko pogrešanih varovancev je bilo v zadnjih letih najdenih mrtvih zaradi odtavanja.

Ti primeri naj bi bili, sodeč po odzivu ministrstva, redki – a ta primer dokazuje, da niso nemogoči. Tragedija starostnika iz Kopra bo tako ostala opozorilo, da sistem zaščite dementnih oseb, ki poskuša uravnotežiti med pravico do svobode gibanja in potrebo po varnosti, v nekaterih primerih preprosto ne deluje. Cena te neurejenosti pa tudi zelo površne presoje konkretne situacije je lahko – kot v tem primeru – človeško življenje.