Ko je Anej Doplihar prečkal ciljno črto in dvignil roko v zrak, se morda še ni povsem zavedal, kaj mu je uspelo. V izjemno izenačeni dirki je v zaključnem sprintu premagal tekmece in osvojil naslov evropskega prvaka. Občutki so bili, kot priznava sam, težko opisljivi.

"Prvič se mi je zgodilo, da sem dosegel nekaj tako velikega. Mogoče je bilo veselje še toliko večje, ker uspeha nisem pričakoval. Takoj po cilju sem bil res zadovoljen, ne samo zaradi sebe, ampak zaradi vseh ljudi, ki mi pomagajo na tej poti," je povedal Doplihar.

Zmaga, pridobljena v zadnjih metrih

Odločitev o zmagovalcu je padla v zadnjih metrih. Doplihar je že pred dirko pripravil taktiko, da bo v zaključni kilometer pripeljal v ospredju skupine. Na tehnično zahtevnejšem delu trase se je postavil na želen položaj, nato pa čakal na pravi trenutek za napad.

"Švicar je začel sprintati nekoliko prezgodaj. Približno 300 metrov pred ciljem ga je začelo pobirati, jaz pa sem imel še dovolj moči. Izkoristil sem zavetrje, ga prehitel in ko sem zagledal ciljno črto, sem vedel, da sem prvi. Italijan je bil blizu, a ni imel več dovolj prostora," se spominja odločilnih trenutkov.

Za uspehom stoji izjemna količina dela. Doplihar trenira vsak dan. Dvakrat tedensko obiskuje fitnes v Sežani, kjer trenira pod vodstvom trenerja Aleša Suhadolnika, preostale dni pa preživi na kolesu. Tedensko prevozi okoli 350 kilometrov kar nanese med 15 in 16 ur aktivnega treninga.

Tudi v parašportu ni naključij

Sodobna tehnologija je postala nepogrešljiv del njegove športne zgodbe. Trener ima preko aplikacij vpogled v praktično vse vidike njegove priprave – od treningov do počitka in prehrane. "Trener vidi, koliko sem spal, koliko sem treniral, koliko tekočine sem zaužil. Vse te malenkosti štejejo, če želiš biti optimalno pripravljen," pojasnjuje evropski prvak.

Po hudi poškodbi se začne drugačno življenje

Čeprav danes velja za enega najboljših evropskih parakolesarjev, se njegova športna pot ni začela na ročnem kolesu. Pred nesrečo je bil uspešen motokrosist in se boril za najvišja mesta na domačih dirkah. Usodno se je vse spremenilo leta 2017 na dirki v Orehovi vasi.

"V tretjem ali četrtem krogu sem nerodno padel, motor pa me je zadel v hrbet. Takoj sem vedel, da ne čutim nog. Poleg poškodbe hrbtenice sem imel zlomljena rebra in prebodena pljuča. Takrat me je najbolj skrbelo dihanje, ne dejstvo, da ne morem premikati nog," se spominja dogodka, ki mu je spremenil življenje.

Po operaciji v UKC Maribor je sledilo večmesečno okrevanje in rehabilitacija na URI Soča. Prav tam je prvič spoznal parakolesarstvo. Sprva je bilo kolo le sredstvo za rekreacijo in gibanje, a se je hitro razvilo v veliko več.

"Na začetku sem si želel samo malo gibanja in utrujenosti po dnevu. Potem mi je bilo vedno bolj všeč. Začel sem kolesariti več, srečal takratnega reprezentančnega trenerja in kmalu sem se znašel na pripravah ter nato še na tekmah," pripoveduje Doplihar.

Šport je tudi njegova služba

Danes je profesionalni športnik in od začetka junija zaposlen na Finančni upravi Republike Slovenije kot perspektivni parašportnik. Gre za posebno obliko zaposlitve, ki je vezana na vrhunske rezultate. Ti mu omogočajo, da se lahko v celoti posveti treningom in tekmovanjem.

Še vedno diha tudi za motokros

Kljub novemu športu pa motokrosa ni nikoli povsem zapustil. Še vedno spremlja dirke svetovnega prvenstva, navija za Tima Gajserja in Jana Pancarja ter se občasno odpravi na kakšno dirko kot gledalec. "Motokros ostaja del mene. Še vedno rad začutim tisti bencinski adrenalin," pravi.

Njegova zgodba pa ni le zgodba o športnem uspehu. Je zgodba o človeku, ki je po življenjskem preobratu našel novo pot, vztrajal tudi takrat, ko bi mnogi obupali in danes stoji na evropskem vrhu. Po srebru v kronometru in zlatu na cestni dirki ga že čakajo novi izzivi – svetovno prvenstvo v ZDA in zbiranje točk za nastop na paraolimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028. Če bo nadaljeval v takšnem ritmu, utegne biti evropsko zlato le ena od postaj na poti do še večjih dosežkov. Motivacije za to mu namreč ne manjka.