Dolga leta so menili, da so v sodih shranjene velike količine DDT-ja ali snovi, povezanih z njegovo proizvodnjo. Gre za sloviti insekticid diklor-difenil-trikloroetan, ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepovedan. K ozaveščanju o njegovih škodljivih učinkih je bistveno prispevala biologinja in okoljska aktivistka Rachel Carson s svojim delom Tiha pomlad, v katerem je opozorila na uničujoče posledice pesticidov, zlasti DDT-ja.

A podrobne analize so pokazale, da se v sodih skriva nekaj povsem drugega. Čeprav DDT še vedno ostaja prisoten v pomembnih koncentracijah, predvsem v zgornjih plasteh morskega dna, je snov, odgovorna za nastanek belih obročev, mineral brucit. Ta je povezan z drugimi, še ne povsem identificiranimi toksičnimi spojinami.

Pred približno pol stoletja je bilo dovoljeno izlivanje toksičnih odpadkov na treh lokacijah v bazenu San Pedro ob otokih Channel Islands. Tam niso odlagali le DDT-ja in sorodnih snovi, temveč tudi odpadke iz naftnih vrtin, radioaktivne materiale, vojaško strelivo in druge nevarne kemikalije. Ocenjuje se, da je na tem območju lahko do pol milijona sodov z različnimi vrstami odpadkov, ki so zaradi korozije in časa postopoma spuščali vsebino v okolje. To je imelo poguben vpliv na lokalni ekosistem, predvsem na organizme, ki živijo v neposrednem stiku z morskim dnom.

Med znanstveno ekspedicijo leta 2020 so raziskovalci prvič opazili bele obroče okoli nekaterih sodov in menili, da so povezani z DDT-jem. Šele nova študija je pokazala drugačen proces. Raziskavo je vodil ameriški inštitut Scripps Institution of Oceanography z univerze v Kaliforniji v San Diegu v sodelovanju z raziskovalnim centrom Pacific Coastal and Marine Science Center (U.S. Geological Survey).

Ekipo, ki sta jo vodila Johanna Gutleben in Paul Jensen, so med letoma 2021 in 2023 večkrat na teren peljali z raziskovalno ladjo Falkor (Schmidt Ocean Institute), opremljeno s podvodnim roverjem SuBastian. S pomočjo robotske roke so vzeli vzorce morskega dna in belih obročev, saj ti zaradi trdote niso bili primerni za klasične metode vzorčenja.

Laboratorijske analize so razkrile nepričakovane rezultate. Odpadki so bili izrazito alkalni in korozivni, s pH-vrednostjo kar 12, kar je znanstvenike presenetilo, saj je DDT običajno kisel (pH pod 7). To pomeni, da je za nastanek belih obročev odgovorna druga kemična snov. Ugotovili so, da alkalne spojine iz sodov ob stiku z magnezijem iz morske vode tvorijo mineral brucit, ki reagira s sedimentom, ga cementira in ohranja visoko pH-vrednost. Odvečna alkalnost spodbuja nastajanje kalcijevega karbonata, glavne sestavine apnenca, školjk in koral, kar povzroča postopno oblikovanje belih obročev.

Raziskovalci so ugotovili tudi, da je v tem izredno onesnaženem okolju nastala posebna kolonija ekstremofilov – mikroorganizmov, podobnih tistim pri hidrotermalnih izvirih. Biodiverziteta je zelo nizka in specializirana, posledice onesnaženja pa so vidne še več kot pol stoletja po zaprtju divjih odlagališč.

Najbolj zaskrbljujoče je, da sodov in sedimenta ni mogoče odstraniti brez izjemno zahtevne in drage strategije. DDT in druge nevarne spojine so skoncentrirane nekaj centimetrov pod morskim dnom, odstranjevanje pa bi lahko sprostilo strupe neposredno v morje, kar bi imelo katastrofalne posledice za okolje. Primer pri obali Los Angelesa velja za enega najjasnejših dokazov o dolgoročnih posledicah človekovega ravnanja na planet.

Podrobnosti raziskave Extremophile hotspots linked to containerized industrial waste dumping in a deep-sea basin so bile objavljene v znanstveni reviji PNAS Nexus.