Da bodo Kosovelovo domačijo v Tomaju, v kateri Srečko sicer nikoli ni živel, temeljito prenovili, smo že poročali. Za ta čas so Volaričev klavir družine Kosovel, kot ga imenujejo, prestavili na varno v Kosovelov dom v Sežani.

Niti skladatelja in zborovodje Hrabroslava Volariča, prvotnega lastnika klavirja, javnost ne omenja prav pogosto. Kobaričan, ki se je po opravljeni ljudski šoli v Kobaridu in Trstu ter pripravljalnici za učiteljišče v Kobaridu prišel šolati na učiteljišče v Koper, je pustil v glasbi neizbrisne sledi. V Tolminu ga je poučeval znani zborovodja in skladatelj Srečko Carli, v Kopru pa Čeh Czastka, organist v koprski stolni cerkvi. Volarič je že na učiteljišču zložil mašo v latinščini.

Po končanem študiju se je vrnil v Kobarid, kjer je dve leti delal kot podučitelj, poučeval nekaj predmetov na učiteljišču in spoznal ženo. Nato je šel za eno leto poučevati v Tolmin, kjer mu je svetoval še eden viden pedagog, skladatelj in organist Danilo Fajgelj. Ko je leta 1884 opravil učiteljski izpit v Kopru, je odšel za učitelja v Livek. Tu je ostal eno leto, nato je šest let poučeval v Kozani, v Goriških Brdih, in zadnja tri leta pred smrtjo v Devinu.

Večkrat je zaprosil za službo na Kranjskem, a so vse njegove prošnje zavrnili. Poleti 1895 je zbolel za tifusom in pljučnico, avgusta je odšel za dva tedna v Kobarid na prigovarjanje prijatelja in se vrnil v Devin hudo bolan. Umrl je še istega leta konec septembra in ženo z otroki pustil v nezavidljivo težkem položaju. Star je bil 32 let. Tu pa se začne zgodba o klavirju.

Volaričeva vdova je v težkem gmotnem položaju prodala klavir Antonu Kosovelu, Srečkovemu očetu, ki naj bi po zgodovinskih virih zelo spodbujal muzikaličnost svojih otrok. Nazadnje je na tem klavirju igrala pianistka Špela Horvat za celovečerni dokumentarno-igrani film Marka Sosiča z naslovom Karmela.

Srečkova sestra Karmela Kosovel je bila svetovljanka, po mnenju kritikov mojstrska in pretanjena interpretka zahtevnih del, ki je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, opravila specializacijo v Münchnu in tudi uspešno koncertirala. Kljub obetavni karieri pa se je odločila za življenje v senci svojega moža, slikarja Alfonsa Graberja. Tudi njegovi portreti bodo ponovno umeščeni na stene prenovljene domačije v Tomaju.

Klavir je izdelalo dunajsko podjetje Aloisa Kerna, ki je začelo izdelovati klavirje vseh vrst iz najboljših materialov, leta 1860.