Okrajno sodišče v Piranu je razpisalo dražbo nekdanje upravne stavbe Droge v Portorožu, enega od arhitekturnih draguljev mesta. Vila, ki je v zadnjih letih močno propadala, bo naprodaj 19. decembra, izklicna cena pa znaša 1,845 milijona evrov. Stavbo je nekdanji lastnik Gašpar Gašpar Mišič pred dobrimi petnajstimi leti želel preurediti v muzejski art hotel, vendar projekt po njegovih besedah ni zaživel zaradi birokratskih ovir, infrastrukturnih omejitev in pomanjkanja sodelovanja lokalne skupnosti.
MIŠIČ O NEKDANJEM BISERU PORTOROŽA: "Tam bi lahko že zaživel hotel, če mi ne bi metali polen pod noge"
Piran
Na dražbi bo na prodaj 2066 kvadratnih metrov veliko zemljišče, na katerem stoji 736 kvadratnih metrov velika stavba, ki je pod spomeniškim varstvom. Po podatkih sodišča je nepremičnina, katere lastnik je podjetje Casa del Sal, pod izvršbo. Potencialni kupci morajo najpozneje tri dni pred dražbo vplačati varščino v višini 184.500 evrov. Po cenitvi sodnega izvedenca vrednost objekta znaša enako kot izklicna cena. Ker gre za zaščiteno kulturno dediščino, bo moral morebitni novi lastnik pri prenovi slediti smernicam Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vilo je leta 2019 od nepremičninskega podjetnika Gašparja Gašparja Mišiča za 4,3 milijona evrov kupila švicarska družba Kylin Prime Group s kitajskim kapitalom. Posel je takrat vzbudil precej pozornosti, saj so številni poznavalci ocenili, da je bila stavba preplačana. Družbo je zastopal kitajski poslovnež Kai Dai, ki je bil dejaven tudi na področju investicij v Sloveniji. Kot so poročali mediji, je poslovnež medtem izginil neznano kam, njegovo podjetje pa se je znašlo v finančnih težavah.
Gre za vilo z bogato zgodovino — zgrajena je bila okoli leta 1920, obdaja jo urejen park, v zadnjih letih pa objekt močno propada. Mišič je imel nekoč načrte, da bi stavbo preuredil v butični hotel, vendar do izvedbe nikoli ni prišlo.
Mišič: "Meni je žal, da se projekt ni realiziral"
O poslih z vilo in nerealiziranih načrtih smo se pogovarjali z nekdanjim lastnikom Mišičem, ki pravi, da je bila zgodba o preureditvi stavbe v hotel klasičen primer zapletenih postopkov in pomanjkanja razumevanja med lokalno skupnostjo in investitorji.
"Meni je žal, da se projekt ni realiziral. Podjetje, ki je od mene kupilo vilo, je bilo zelo resno. Imeli so vse pogoje, tudi konzervatorski načrt, in pričakovalo se je, da bodo začeli takoj delati. Potem pa je prišla pandemija covida in jim je zmešala štrene. Svet se je zaprl," pravi Mišič. Dodal je, da se o njihovih načrtih niso pogovarjali, je pa pred časom izvedel, da je to podjetje kupilo delež Lon Hranilnice in da verjetno od tam izhajajo njihove poslovne težave.
Po prodaji je, kot pojasnjuje, podjetje Casa del Sal razdelilo lastništvo na štiri deleže, ki so prešli na štiri kitajske državljane. "Zdaj se vila spet prodaja naprej. Upamo, da bo nekdo našel voljo in sredstva, da se tam nekaj zgodi. Tam bi hotel lahko že stal, če bi bilo več razumevanja lokalnega vodstva," pravi.
Sanje o art hotelu, ki so ostale nedokončane
Mišič je upravno stavbo Droge kupil leta 2009. Stavbo je želel spremeniti v muzejski art hotel, za kar so bili že tudi izdelani načrti. "Takrat sem kipel od energije in želje, da se iz te stavbe nekaj naredi. Vendar so se postopki zapletli zaradi infrastrukturnih omejitev in zahtev spomeniškega varstva. Eden največjih problemov je bilo črpališče, njegove cevi pa ležijo pod celotnim parkom. Če bi občina takrat pomagala in to premaknila, bi lahko projekt stekel. Zavod za kulturno dediščino je bil sicer zelo kooperativen, vendar brez lokalne podpore ne gre. Včasih se mi zdi, da če pride tuji investitor, mu vse uspe. Če pa domačin hoče nekaj narediti, je ogenj v strehi," dodaja.
V lokalni skupnosti je Mišič naletel na veliko nerazumevanja
Po desetih letih iskanja dovoljenj in soglasij ter dogovarjanja z lokalno skupnostjo, da bi premaknili črpališče, je Mišič izgubil voljo in energijo. Nato se je pojavil kupec. Sprva je prodajo zavrnil, a po nekaj dneh premisleka in pogovoru doma, si je postavil vprašanje: "Ali sem tukaj sploh sprejet kot investitor? Je moj vložek v lokalno skupnost sploh kaj vreden? Ugotovil sem, da sem naletel na veliko nerazumevanja. Takrat sem izgubil motivacijo za nadaljnje vlaganje – in sem objekt prodal."
Po njegovih besedah je bil vložek v stavbo dolgoročno finančno nevzdržen: "Za stavbo sem plačal 2,1 milijona evrov, za kar sem vzel kredit. Če odštejem kredit in obresti, ki sem jih plačeval zanj, je bil donos komaj sedem odstotkov. Ljudje vidijo samo številko 4,3 milijona, a dejansko sem deset let samo plačeval kredit in nisem imel nobenih prihodkov. Če bi ta denar vložil recimo v delnice Krke, bi se mi vložek štirikratno poplačal," pojasnjuje.
Kljub razočaranju Mišič ocenjuje, da se v občini Piran v zadnjem obdobju vendarle dogajajo pozitivne spremembe. "V tem mandatu se čuti, da se stvari premikajo. Veliko se 'gasi žarišča' iz preteklosti, se pa gradi in napreduje. Vsaj čutijo se spet 'melodije morja in sonca'," sklene.

