Porodnišnica Koper je od leta 1949 obratovala v kompleksu nekdanjega Servitskega samostana, pa vse do 17. junija 1997, ko se je preselila v današnje prostore izolske porodnišnice.

Boleča afera ne odmeva samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Po podatkih srbskih društev, ki se s tem ukvarjajo, naj bi bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih odvzetih in preprodanih 20.000 novorojenčkov. Prvi primer je oktobra 2021 razrešilo srbsko Društvo za resnico in pravico o otrocih Srbije. Rezultati analize DNK so pokazali, da je ženska, ki je sumila, da so ji v porodnišnici odvzeli otroka, našla sina.

Rojen je bil marca 1981 v bolnišnici v Kruševcu. Svoj primer je začel preiskovati, zato se je obrnil na društvo. Enako je storila njegova mati, ki je povedala, da je rodila zdravega dečka, potem pa so ji rekli, naj gre domov, ker je otrok umrl. Kot kaže, da je šlo za splet naključij, ki je pripeljal do resnice. Opravili so analizo DNK, ki je pokazala, da gre za sorodstvo v prvi liniji, torej starš in otrok. Tako v Srbiji kot tudi pri nas je bila ustanovljena parlamentarna komisija za ugotavljanje in oceno dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok. S svojim delom je začela julija lani.

Boleče zgodbe so nekatere matere zaupale Društvu Izgubljeni otroci Slovenije

Zgodbe mater so si presenetljivo podobne. Rodile so zdravega otroka, nato so jim rekli, da je umrl, da ga ne morejo videti in da ga bodo pokopali skupaj z drugim odraslim truplom, ker je takšna praksa. Dobile so pomirjevala, predvsem pa nobenih dokumentov. Milena Bernik iz Brezovice, na primer, je rodila oktobra 1984 v UKC Ljubljana ponoči. Dečka so odnesli na pediatrijo, ker mu je počila diafragma nad popkom, dobil je dva šiva. Zdravnik ji je povedal, da je deček zdrav. Zvečer ji je zdravnica prišla povedati, da je umrl. Dali so ji pomirjevala in odpustnico.

Čez en teden je prišla k Bernikovi domov patronažna sestra, ki ni vedela za novorojenčkovo smrt. Dobili pa so tudi telegram, v katerem je pisalo, da je umrl Andrej Bernik, čeprav mu imena ni dala. V UKC Ljubljana ji niso znali razložiti, od kod otrokovo ime. Na upravni enoti niso imeli otrokovega mrliškega lista. Podala je prijavo na policijo in čez dva tedna so jo obvestili, da ni nikjer nobenih dokumentov.

Vsem primerom je skupno, da umrlega otroka matere niso smele videti

Podatkov niso imeli niti na ljubljanskih Žalah, kjer so ji povedali, da dajo vsakega umrlega dojenčka v svojo vrečo in ga pokopljejo na skupnem pokopališču za dojenčke. Vsak je dobil tudi svojo smrečico, da je starš vedel, kjer prižgati svečko. O njenem dojenčku niso imeli podatkov. Podobnih zgodb je še več. Začelo pa se je z Dragano Naumovski, ki je trdila, da je leta 1990 v Mariboru rodila sina, za katerega so ji rekli, da je umrl, ni mogla pa dobiti dokumentacije. Ko je končno dobila odpustnico, je na njej pisalo: "Otrok je zdrav, dajte mu kapljice AD, trikrat dnevno, po enem mesecu ga pripeljite na kontrolo."

Policist Marko Vehovar na včerajšnjem zaslišanju pred preiskovalno komisijo državnega zbora. Foto: posnetek zaslona RTV Slovenija

Kot je pred preiskovalno komisijo državnega zbora povedal mariborski policist Marko Vehovar, je preiskoval 36 primerov pogrešanih otrok. Vse je zaključil s poročilom, ki ga je poslal Specializiranemu državnemu tožilstvu (SDT). Predkazenski postopek še ni zaključen.

Kot je poudaril, razlogov za sum, da bi bil kakšen otrok iz bolnišnice ukraden, med preiskovanjem ni našel. Na vsa vprašanja je dobil odgovore. "Edino, kar se ni dalo ugotoviti, je, kje so otroci pokopani, ker v Mariboru komaj od leta 2002 obstaja polje belih vrtnic, kjer jih starši lahko pokopljejo," je pojasnil Vehovar.

Sicer je med preiskovanjem primerov zasegel različno dokumentacijo iz bolnišnice, upravnih enot Ptuj in Maribor, centra za socialno delo, opravil razgovore z vsemi mamami, takratnim in sedanjim predstojnikom patologije, nekdanjimi babicami in predstojniki perinatologije, sodeloval je tudi s predsednico Društva izgubljeni otroci Slovenije.

Predsednica preiskovalne komisije Alenka Jeraj (SDS) ga je med drugim spraševala, če so preverjali, ali obstajajo parafinski vzorci. Vehovar je pojasnil, da teh ni, ker je čas hrambe 30 let, so pa pregledovali obdukcijske zapisnike, je dodal. Na vprašanje, ali pozna primer Petre Lorbek, je odgovoril pritrdilno. "Gre za parafinski vzorec, kjer je prišlo do izliva fekalij, zato so tudi vzorci uničeni," je dejal.

Zgodba Petre Lorbek

Lorbekova je rodila leta 1998 s carskim rezom, tri dni je ležala na intenzivni negi. Otroka je naslednji dan videl njen mož in ga fotografiral, imajo štiri njegove fotografije. Sama ga je videla šele četrti dan, je povedala za oddajo Tarča. Sin na fotografijah nima zapestnice s številko, ki bi jo moral imeti, enako kot mati. Rekli so ji, da so ga v nekaj dneh približno 20-krat oživljali, ob rojstvu naj bi bil celo "brez znakov življenja", na fotografijah pa je deček brez večjih aparatur, merijo mu krvni tlak, srčni utrip in ga hranijo po cevki.

Umrl naj bi ob 23.40, zjutraj ji je to prišla povedati pediatrinja Silva Burja. "Rekli so, da ga nisem smela videti, ker nisem psihično sposobna, da bi ga videla, da ga bodo oni po obdukciji pokopali na lastne stroške," je povedala Lorbekova. Burja je na pričanju pred preiskovalno komisijo tako zanikala: "Ne ga lomit. Tega se ne spomnim ... Tega se ne spomnim. Ker tega ponujanja, da se na stroške bolnišnice pokopava otroke, s tem ponujanjem se ... Mislim, nisem sploh vedela za to. Tako da, ne spomnim se."

"Bili so patološki odpadek"

Vrnimo se k zaslišanju Vehovarnja, ki je pred preiskovalno komisijo povedal še, da so preverjali evidenco tudi pri komunalnih podjetjih, kje naj bi bili otroci pokopani. "Bili so patološki odpadek in položeni v neoznačen grob, tu ni možnosti, da bi se ugotovilo, kdo so," je pojasnil.

Preiskovalna komisija je zaslišala tudi Mojco Kraševec z ministrstva za notranje zadeve oz. direktorata za upravne notranje zadeve. Za primere domnevno ukradenih otrok v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 je prvič slišala leta 2021, ko se je pri njej oglasila mama s sumom o domnevno ukradenem otroku.

Uslužbenka notranjega ministrstva Mojca Kraševec na zaslišanju pred preiskovalno komisijo.

V nadaljevanju je predstavila svoje delo v sektorju za registracijo prebivalstva in javne listine. Opravlja naloge za urejanje matičnih zadev, pridobivanje javnih listin in registracije prebivalstva, urejanje državljanstva. Matični register je osnovni vir podatkov, a ga do leta 2005 še ni bilo in se je vse vodilo ročno, je dejala.

Zato je po njenih besedah lahko v dokumentaciji prišlo do raznih neusklajenosti, posebno pri imenih v rojstni knjigi. "V rojstno matično knjigo prijava rojstva, v knjigo umrlih prijava smrti, mesto pokopa se ni vpisovalo v matične knjige, tudi danes v matičnem registru ne vodimo teh podatkov," je pojasnila.

Opozorila je, da prejšnja zakonodaja ni vsebovala določb o trajni hrambi gradiva, zdaj je hramba matičnih knjig in spisov 100 let. Potrdilo o smrti otroka najbrž hrani Nacionalni inštitut za javno zdravje, od leta 1980 so tudi mrtvorojeni otroci imeli enotno matično številko, je med drugim povedala Kraševec.

Na PU Koper so preiskovali tri primere

Z zadevo so se v letih 2023 in 2024 ukvarjali tudi na koprski policijski upravi, kjer so v predkazenskem postopku, ki ga je usmerjalo SDT, zbirali obvestila in dokaze o treh primerih domnevno izginulih otrok iz porodnišnic na območju PU Koper, do katerih naj bi prišlo v času nekdanje Jugoslavije. "Po zaključenih kriminalističnih preiskavah je bilo za vse tri primere na pristojno SDT podano poročilo na podlagi desetega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku," pravijo na PU Koper. Kar pomeni, da so poslali poročilo SDT, ker na osnovi zbranih obvestil niso našli podlage za kazensko ovadbo.

Z vprašanji smo se obrnili tudi na Alenko Jeraj, predsednico komisije za ugotavljanje in oceno dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok, ki je s svojim delom pričela julija lani. Med drugim smo jo vprašali, koliko slovenskih porodnišnic se pojavlja v preiskavi. Vprašali smo jo, ali so med njimi tudi stara porodnišnica Koper, porodnišnica SB dr. Franca Derganca Šempeter pri Gorici in stara porodnišnica Postojna. Preiskava naj bi ugotovila, ali so nosilci javnih funkcij ali funkcij javnega sektorja morda kakorkoli vplivali, da so se takšni odvzemi otrok lahko dogajali. Ugotovila naj bi, čigavi so bili pri tem interesi, pa tudi morebitne povezave nosilcev javnih funkcij in njihovo morebitno vpletenost. Odgovorov Jerajeve do objave članka nismo prejeli.