V prispevku o domnevno vprašljivih poslovnih praksah podjetja Soline, ki smo ga objavili ta teden, se je s pripombami oglasil naš vir, ki naj bi dobro poznal razmere v Sečoveljskih solinah in delovanje podjetja, ki upravlja to območje. Zmotile so ga nekatere navedbe direktorja Aleksandra Valentina, predvsem v zvezi z očitki o plačilih solinarjem, ocenjevanju kakovosti soli, tehtanju pridelka ter delovnimi pogoji v solinah.
MERJENO NA OKO, PLAČANO PO OBČUTKU? "Če ne bo sprememb, bodo soline ostale brez ljudi in soli"
Piran
Ali nagrade nadomeščajo dostojno plačilo?
V podjetju Soline so v zvezi s plačilom za pridelavo soli poudarili, da solinarji prejemajo redno mesečno plačo, tudi izven glavne sezone, ki traja od junija do avgusta. Ob tem imajo možnost prejeti dodatno nagrado za količino pridelane soli. Vendar pa naš vir opozarja, da je takšen sistem nagrajevanja predvsem nadomestilo za prenizke osnovne plače.
"Zakaj torej solinarjem plačujejo za pridelano sol? Ker drugače nihče ne bi delal! Kljub dodatnemu plačilu in nagradam solinarji odhajajo. Vprašajte jih, koliko jih je odšlo v zadnjih sedmih letih. Stvar je absurdna. Za primerjavo: delavec v tovarni sestavlja avtomobile in za to dobi plačo – to je njegovo delo! Potem pa dobi še nagrado, ker je avtomobile izdelal. To je že njegovo delo! To počnejo verjetno zato, ker je podjetju ceneje izplačati nagrado, kot pa zagotoviti višjo, dostojno plačo," je komentiral.
Kdo res pobira sadove rekordnih pridelkov?
V nadaljevanju opozarja, da je nagrajevanje glede na količino pridelane soli pogosto neupravičeno, saj so razmere med solinarji izrazito neenake: "Najuspešnejši solinar naj bi lani pridelal 167 ton soli. A ta 'solinar' je bil lani še formalno vodar, ki bi moral skrbeti za vodni režim, ne pa polje. To pomeni, da bi moral med delovnikom skrbeti za vodo, česar ni počel. Namesto tega je obdeloval solno polje, saj je bil za sol plačan, lani še za vsak kilogram brez omejitev. Torej je bil vodar, ki je imel v najemu solno polje. Solno polje bi moral obdelovati po delovniku kot vsi drugi, ki imajo službe. Zaradi takšne prakse je bil lani velik problem z vodo – ni je bilo! Namesto vsak dan je bila voda na voljo le vsak drugi dan. Da ne naštevam naprej ... Druga stvar: ta 'solinar' je imel pomoč vsaj dveh oseb. Ena od njih je prav tako vodar, ki je med delovnikom skrbel za solno polje. Torej so porabljali čas, ki ga nihče drug nima. Bili so na polju dobesedno cele dneve. Kdo si lahko privošči to razkošje? Kot rečeno, delali so vsaj trije ljudje. To pomeni, da se 167 ton deli na tri! In to je 'daleč najuspešnejši solinar'. Kje so ostali? Najemniki morajo nekje delati, da preživijo, nato pa priti v soline opravljat še drugo službo. Časovno se to ne izide. Drugi najemniki so upokojenci, ki nimajo kam in pridejo v soline delat kot neke vrste terapijo, ob tem pa še nekaj zaslužijo, kar je pri njihovih pokojninah veliko."
Je merjenje količine soli zgolj približek?
Očitek, da naj bi sol tehtali brez certificiranih vag in jo ocenjevali 'na oko', je direktor podjetja zavrnil. "Pri prevzemu soli uporabljamo mednarodno priznano metodo volumenske teže, pri kateri se količina izračuna na podlagi znanega volumna transportnega sredstva in gostote soli. Metoda je standardizirana in v praksi povsem zanesljiva," nam je pojasnil Valentin.
"Nič od tega ni res. Sol naložijo na prikolico traktorja in določijo volumen na podlagi volumna prikolice. Odpelje se več prikolic – vsaka vožnja pomeni novo napako pri meritvi. Kdo lahko na milimeter natančno oceni višino prikolice? Enkrat je napolnjena pet centimetrov višje, drugič nižje – za oko nevidno. Nihče ne določa vlažnosti soli ob prevzemu. Čisto na oko. V pogodbi so navedene tone, ne volumenske tone. To je zelo velika razlika! Odstopanja so lahko tudi do 20 odstotkov ali več," opozarja naš sogovornik.
Kako zanesljiv je nadzor nad kakovostjo soli?
Glede razvrščanja med jedilno in industrijsko soljo v podjetju zagotavljajo, da vsako šaržo soli oceni notranja ekipa tehnologov, postopek pa nadzira zunanji presojevalec, družba Bureau Veritas. A naš vir opozarja, da gre za sistem, ki ni dovolj transparenten. "Zunanji nadzornik ne more vedeti, kateri vzorci so bili dejansko poslani v presojo. Vse se lahko zamenja in prilagodi. Če bi anonimno analizirali vrečo industrijske soli, bi marsikaj postalo jasno," trdi in dodaja:
"Pojdite v njihovo trgovino in kupite vrečo industrijske soli. Odnesite jo v laboratorij za kakovost hrane in preverite, ali je jedilna ali ne. Pred tem odstranite etiketo o izvoru, saj drugače rezultat ne bo verodostojen – nihče v državi si ne bo upal reči, da soline goljufajo. Presenečeni boste. Zunanji presojevalec ne more nič, saj ne ve, kakšne vzorce so dejansko odvzeli in kako so jih ocenili – vzorce lahko poljubno menjajo in spreminjajo."
So najemniki rešitev ali znak razpada sistema?
V zvezi z najemništvom solnih polj, nam je Valentin priznal, da je to predvsem dopolnilna dejavnost, pogosto za posameznike, ki so z območjem čustveno povezani: "Najemniki prejmejo že pripravljena polja, podjetje pa jim v sezoni zagotavlja podporo: v praksi lahko solinar z enim poljem ob povprečni uspešnosti v sezoni zasluži 5.000 evrov ali več. Ob tem prejmejo tudi nadomestilo za vzdrževanje v višini 15 evrov na tono jedilne soli."
A naš vir trdi, da je razlog za najemništvo predvsem v tem, da solinarji odhajajo. "Ker ni dovolj solinarjev, jim ne preostane drugega, kot da polja dajejo v najem prostovoljcem. Pravijo, da gre za čustveno vezane ljudi. Morda res, a hkrati priznavajo, da najpomembnejši posel v državi sloni na delu čustveno vezanih najemnikov. Neverjetno. V istem besedilu se izda – v ceniku je navedeno, da bo solinar (tudi najemnik) plačan za pripravo solnega polja, nato pa trdi, da so polja že pripravljena. To ni res! Solinar – tudi najemnik – mora pred sezono temeljito pripraviti polje: oprati bazene (večkrat), očistiti kanalete, zvaljati polja, očistiti bazen s slanico in na novo narediti približno 650 tekočih metrov poti. Če vzamemo povprečno širino 60 cm, je to okoli 390 kvadratnih metrov na novo izdelanih poti. Letos pa nočejo več plačati tistim, ki pridelajo manj kot 50 ton soli. Nadomestilo prejmejo le, če pridelajo več kot 50 ton soli – torej zelo težko. Ali pa mora solinar najeti delavca/pomočnika in ga plačati, da doseže te kriterije," poudarja.
Bo solinarstvo preživelo brez sistemskih sprememb?
Čeprav je solinarjev trenutno 18, od tega 15 zaposlenih in trije najemniki, se večina prihodkov ustvarja prav iz njihovega dela. "Koliko prihodkov prinašajo drugi oddelki solin? Koliko zaposlenih v upravi dejansko živi od dela solinarjev?" se sprašuje naš vir.
Na koncu je dodal še, da zaradi odhodov solinarjev, ki jih je vsako leto manj, solinarstvo izumira: "Če ne bo resnih sistemskih sprememb, bodo soline ostale brez solinarjev. In brez soli."
Komentiraj
Vsekakor je potrebno subvencionirati poklic solinarja, tako bodo se strunjanske delale z polno paro.
Kje je mozno dobiti letno porocilo?
Glede na plače ki jih dajejo ljudem se jim bolj splača bit na zavodu. Vsaj nimajo stroškov za se vozit na delo
Da bi ljudem dali placo 1.500 netto plus še kake bonuse, se noben ne bi bunil. Ker pa izkoriščajo narod z minimalnimi plačami ali celo manj. Pa kdo je taka mona da bo delal z mižerjo?!?!
Življenjski slog danes je predrag za imet minimalno plačo