VODJA ZAVETIŠČA BREZDOMNIH V KOPRU: "Vsak se lahko znajde v podobni situaciji, zato - ne sodimo, vprašajmo, pomagajmo"

Koper

Ob današnjem svetovnem dnevu brezdomnih koprsko zavetišče za brezdomne osebe odpira svoja vrata. V luči tega dne smo osvetlili tematiko in problematiko brezdomnih oseb na območju Kopra, hkrati pa nam je vodja zavetišča Sabina Kramar Šporar predstavila njegovo delovanje in aktivnosti, ki jih omogoča uporabnikom. Spoznali smo tudi zgodbo uporabnika, ki je po dolgih letih vendarle našel pot, stopil na svoje noge in odkorakal iz zavetišča. 

Zavetišče za brezdomne osebe v Kopru omogoča 15 ležišč, 13 moških in dve ženski. Trenutno je v aktivnosti zavetišča vključenih 13 uporabnikov, še eden pa prihaja v kratkem, "tako da verjamem, da bo ob prvem hujšem mrazu zavetišče polno. Večina vključenih uporabnikov je pri nas že dalj časa," pojasnjuje Sabina Kramar Šporar, vodja zavetišča.

Večina jih upa, da ostanejo samo začasno

Koliko časa bo uporabnik ostal v zavetišču – ta naj bi bil zanje začasna namestitev – je "zelo odvisno od primera do primera". "Uporabnik, ki ni pripravljen na sodelovanje, prilagajanje in vsaj osnovno osebno urejanje (skrb za higieno, urejeno zdravstveno stanje ipd.), ni nujno, da bo program zmogel na dolgi rok," pojasnjuje.

In dodaja, da imajo tudi primere uporabnikov, ki se v program vključijo, a ga ne koristijo, "saj jih ovira precej strog hišni red ali drugi moteči dejavniki (sobivanje, prilagajanje skupini)". V povprečju uporabniki ostanejo eno leto in več, trenutno so štirje, ki so vključeni več kot dve leti.

Za začasno namestitev gre v manjšini primerov, nadaljuje, "čeprav večina, ki prihaja, upa, da ostane samo začasno". "Kljub temu, da so pri iskanju drugih možnosti za nastanitev dovolj kreativni in prilagodljivi, je pozitivnih izhodov v samostojni najem zelo malo," še pove.

Zbujanje, dežurstvo, hišna opravila

Vsakdan uporabnikov izgleda tako: "Okoli 7.30 je zadnji čas za zbujanje. Nekateri se zbudijo veliko prej in ob 6. uri že pijejo kavico, druge je včasih potrebno zbuditi, kljub pripravljeni budilki. Od 8. do 9. ure se opravljajo dnevna dežurstva (čiščenje skupnih prostorov), po vnaprej pripravljenem razporedu. Ob dogovorjenih dnevih pripravijo perilo za pranje (posteljnina in brisače) oz. za pranje in sušenje pripravijo svoje osebno perilo. Ko opravijo svoje dolžnosti, so prosti."

"Večina gre okoli, vračajo se v času kosila, kar nekaj si jih obrok pripravlja samostojno, drugi vzamejo kaj iz skupne hrane, ki jo vsak delovni dan dobimo iz viškov hrane Rdečega križa Koper. Proti večeru je večina "v hiši". Morda malo nenavadno, a večina gre spat kmalu po 20. uri," še opisuje vodja zavetišča.

Ker znotraj nastanitvenega programa Zavetišča deluje tudi dnevni center za brezdomne, prihaja čez dan k njim tudi kar nekaj zunanjih uporabnikov. "Prihajajo na druženje, partijo kart, tuširanje, britje, pa tudi po administrativno ali druge oblike pomoči zaposlenih," pove.

"Žal vključujemo ljudi, ki ne spadajo k nam"

Se pa zavetišče sooča tudi z določenimi izzivi, težava pa je tudi v tem, da so vanj vključeni tisti, ki v zavetišče ne spadajo. "Glavni izzivi, ki jih nikakor ne zmoremo nasloviti so povezani predvsem z iskanjem različnih nastanitvenih možnosti, glede na uporabnika in njegove težave. Žal v zavetišče vključujemo ljudi, ki ne spadajo k nam. Ki so starejši (z delovno dobo, a pred upokojitveno starostjo), bolni, tako ali drugače nezmožni za delo in plačevanje visokih najemnin. V življenju so vse delali prav, a si žal niso zmogli privoščiti svojega stanovanja, za najemodajalce so nezanimivi, rizični … In končajo pri nas," opisuje.

"Želimo si več sodelovanja s strani zdravstvenih ustanov in domov za starejše, saj naši programi zdravstvene pomoči ne zmorejo zagotavljati, pa čeprav - bomo bolnega človeka izključili? Včasih v nekaterih primerih zelo težko najdemo primerno rešitev. Zagotovo pa je za vsako rešitvijo zelo veliko truda, ki ga uporabnik sam zagotovo ne zmore," še navaja.

Kaj je torej tisto, kar je te ljudi pahnilo v takšno življenjsko situacijo, da so pristali v zavetišču za brezdomne? Uporabnikov in njihovih zgodb je veliko in so med seboj različne, pojasnjuje vodja zavetišča. "Lahko rečem da so v večini primerov v ozadju odvisnosti, od alkohola in drog. Morda ne samo neposredno, ampak tudi posredno, preko uničenih partnerskih in družinskih vezi, umiku in prepustitvi premoženja družini. Razlog so lahko tudi nezdravljene (ali slabo zdravljene) težave v duševnem zdravju, invalidnost, bolezni in s tem povezana nezmožnost opravljati delo ... Vedno je razlog finančni - torej samostojnega najema ali nakupa nepremičnine si oseba ne more privoščiti, zaradi nizkega osebnega prihodka, nizkih osebnostnih kapacitet in slabe socialne mreže pomagajočih," opisuje.

Brezdomci se vsakodnevno soočajo z različnimi težavami – poleg slabega finančnega stanja so tu tudi zdravstvene težave, ki se stopnjujejo, ob tem pa še predsodki, neprestano prilagajanje, izguba avtonomnosti, intime, včasih tudi človeškega dostojanstva, pojasnjuje vodja zavetišča.

Pozitivna zgodba - osamosvojitev

Niso pa vse zgodbe negativne. "Več naših uporabnikov se je osamosvojilo in obdržalo samostojno nastanitev," navaja vodja zavetišča in izpostavlja primer uporabnika, ki je bil v programe Rdečega križa vključen več kot pet let. "Ker je šlo za uporabnika v zrelih letih, delovno sposobnega, smo ga precej intenzivno spodbujali, da se osamosvoji. Seveda, po vseh letih vključenosti, je bilo zelo "izven okvirjev" iskanje možnosti za nastanitev, tudi strahu pred večjimi stroški je bilo veliko. A ob minimalni podpori je uspelo. Združili smo potrebo starejše osebe, z večjo nepremičnino, ki je rabil pomoč pri plačevanju rednih položnic, z osebo, ki lahko pomaga s plačilom le-teh, in potrebuje nastanitev. To sodelovanje traja že več let in kljub nekaterim začetnim pomislekom, smatramo, da je v nekaterih primerih rešitev ravno to - sobivanje in medosebna pomoč," pove.

Število uporabnikov programa se vsako leto malo zviša, "kar pa težko rečem, da pomeni tudi, da se število brezdomnih veča. Zagotovo je več težav s potencialno brezdomnimi, ter se zato na nas obrača vse več ljudi, tudi družin. Vseeno upam, da smo z razvojem različnih programov za brezdomne, število oseb, ki spi na prostem, zmanjšali".

"Ne sodimo, vprašajmo, pomagajmo, poslušajmo"

"Pomembno je vedeti, da so brezdomni, ljudje, kot mi vsi, da so nekateri zelo prijazni, inteligentni in srčni ljudje. Da morda vsi niso imeli življenja, ki bil podlaga za uspeh in uresničenje najboljšega sebe, ampak se je zavil v množico obrambnih mehanizmov, s katerimi lahko škodi tako sebi, kot drugim. Vsakdo, ki je kdaj moral spati zunaj, brez občutka varnosti, v strahu, v stiski, tega ni zmogel narediti trezen. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo in svoje razloge za napačne odločitve. Čisto vsak se lahko znajde v podobni situaciji, nihče ni imun na splet različnih okoliščin. Zato – ne sodimo, vprašajmo, pomagajmo, poslušajmo," je zaključila.

Deli novico:

Komentiraj

Za komentiranje je potrebna  Prijava  oz.  Registracija